Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : Helpp Meeee..režem se


sad-girl
07.10.2006, 18:30
no.. kr sm pač nova na tem forummu ne vem če je že kdaj prej obstajala taka tema...čeprav sem še zelo mlada sem zabredla v velike težave pred kakšnim letom..s sošolko smo se začeli rezati najprei za hec potem pa je ona nehala jaz pa nisem mogla..potem sem se razšla še s fantom in sem hotela narediti samomor in si prerezala žile...vendar me je v zadnih sekundah minilo smrti in sem si vse to tudi sama zašila...to je bilo en mesec po tistem ko sem začela...minila sta še dwa meseca in potem sem se začela zavedati da sem postala odvisna od tega....med tem časom so doma starši že enkrat videli da sem porezana vendar sta samo rekla da naj neham....po 4rih mesecih so priajteljice ugotovile da se bom nekega dne ubila če mi nihče ne bo pomagal in tako so me dve prijateljice dobesedno zvekle h psihologinji v zdravstveni dom...rekla je da se ji lahko zaupam in jaz sem se ji seveda....vendar je čez kakšne dva dni doma zazvonil telefon....bila je psihologinja ki je klicala moje starše in jima vse povedaala.....tako ssem postala še bolj obupana in zaprta vase...od tega je minilo zdaj že pol leta vendar se še vedno režem (2. oktobra je bilo eno leti)vendar se resnično bojim da bom nekega dne šla predaleč.....prosim ne govorite naj se še komu zaupam ker se ne morem po dogodku s psihologinjo zaupati nobenem psihiatru weč doma pa pa tudi ne ker me ne razumejooo!! POMAGAJTE PROSIMM KER SE BOJIM!!!


LP SAD GIRL

sad-girl
07.10.2006, 20:56
am ne.....osnovna sql sm.......tq d j verjetn š huj plis pumagite miiii

nejc
07.10.2006, 21:47
Pa si šolski svetovalki povedala, da imaš občutek, da te starši ne razumejo?:dontknow:

Imaš v življenju koga, ki te razume oz. mu/ji lahko zaupaš? Mogoče stari starši, tete, strici itd.

PoisonIvy
07.10.2006, 21:58
bejba.....če ti starši ne znajo prisluhnit, potem ti na žalost ostaja samo ta varianta za ktero nočeš slišat, in nobena druga.... ker sama tega ne boš mogla poštimat, sploh če si šele osnovnošolka.... na nekoga se boš morala obrnit in ta nekdo zagotovo niso forumaši tega ali bilokaterega drugega foruma.... mogoče bi blo najbolš da greš k svoji osebni zdravnici in jo prosiš da ti da napotnico za psihiatra.....

mogoče se tvoji starši ne zavedajo resnosti tvojega problema... to je - roko na srce - zlo žalostno, ampak ker ne poznam situacije z vseh zornih kotov, ne bom nobenga obsojala....

brala sem da rezanje (predvsem med najstniki) tut pri nas strahovito narašča. upam da se boš čimprej rešla iz tega.

sad-girl
07.10.2006, 22:01
ne morem nardit tega....ker nimam nbenga ku bi mu lhk zaupala.....

PoisonIvy
07.10.2006, 22:06
boš morala.... al to al pa rezat dalje.... kaj je bolša varjanta?

PoisonIvy
07.10.2006, 22:19
randal... umer se mal pa si probej predstavlat da je punca osnovnošolka....... men se je pr 13 letih zdelo konc življenja že če me je sošolc k mi je biu ušeč, mal premal lepo pogledu..... na samomor sm pomislna ob usaki oceni ki je bla nižja od 5..... in ta zadni na katere bi se obrnla po pomoč so bli moji starši (čeprav mam najbl krasna starša na svetu)....

tko da giv her a brejk ker ma punca očitno resne probleme.....

Verbal
07.10.2006, 22:25
Kaj ji pa manjka?
Kako pa se bo prebijala skozi življenje, če se želi že v OŠ ubiti samo zato, ker jo fant pusti?
Kaj več o svojih KONKRETNIH težavah pa ni zapisala, razen da se za boljšo voljo malo reže...

Vidiš ponekod otroke, kako morajo pri teh letih beračiti na cesti, se prodajati, delati prisilno za preživetje, potem ti pa ena smrklja jamra po netu, da ji ni živeti....eh, dandanašnja vzgoja, kam nas bo to pripeljalo?

PS. Vidim, da je vsaj tema končno postavljena na pravo stran, čeprav dvomim, da jo bo avtorica sedaj našla. Sicer pa dvomim tud, da se bo še sploh prikazala tu gor (ona, ne tema).

PoisonIvy
07.10.2006, 22:28
za vsakega so lastni problemi največji problemi.... tko da nima veze kok ma in kok nima...če se reže že eno leto, pomen da je nekej hudo narobe z njo....

kaj ji manjka pa iz njenega skopega opisa ne morš vedet

snickers
08.10.2006, 01:01
zdele sem se spomnu enga komada k poje(govori) o samomoru,,,engleski, kao če se ubiješ zgobi dozivljnsko samozadovoljevanje, tortice, uzitek ko zadnji nekomu speljes ananas v trgovini, uzitek ko ti otrok prvi s svojo drobeno ročico prime okoli tvojega prstka, ko ti bo predstavil svojega fanta/punco, ko mu boš pomagala pri njegovih Gromozanskih ljubezenskih problemih, možnost da zadenes 100mio tolarjev, prvi spolni odnos, prvi izlet v neznano, občutek zaljubljenosti, smešen filem ki te je tako nasmejal da se se teden dni kasneje smejis ko se spomnis nanj, kasen neumen prijatelj, ki je tako storast..:)...otrokovo maturo,....poroko,...uzitek ko za***avas prijatelje v glavo pa jim ni jasno nič........so pa tudi svetle strani samomora.....ne bo več glavobolov po naPorni noči, ne bo ti trba več stati v vrsti v banki, nič več položnic, domače naloge;)...ne bo ti treba poslusati Ladota ob nedeljah....

sama presodi kaj se splača;)
pa sporoči svoje razmisljanje...

paradox
08.10.2006, 01:29
Hi, Sad-girl :(

Tukaj je en dober link v anglescini, ki bi ga jaz na tvojem mestu dobro prebrala. Ker pa obstaja moznost, da ne znas anglesko, upam, da ti kdo v Sloveniji najde kaksno podobno web-site, ki ti bo v pomoc.

Link: http://www.selfharm.net/fself.html



___________________
PS: Moderatorju tega sklopa pa svetujem, da ga prestavi pod sklop, Zdravje.

Teo
08.10.2006, 01:59
http://althea.blog.siol.net/

Nincha II.
08.10.2006, 19:31
ne morem nardit tega....ker nimam nbenga ku bi mu lhk zaupala.....

Zivjo, sad-girl ...

A ti je problem samo to, ko moras nekomu zaupat iz oci v oci?
Ce ja, potem lahko mogoce za zacetek napises kakemu psihologu (iz tvojega mesta) email o vsem, kar te muci, ki te bo poslusal in ti bo znal naprej pomagat... A to bi slo?

Lahko pa si tudi preberes o izkusnjah drugih, ki jih tarejo podobne tezave kot tebe...
Nisi sama v tem, ves ... Ne dogaja se samo tebi ...

Vec o tem tukaj ---> http://www.viva.si/clanek.asp?id=1182

Ampak samo mocni spregovorijo in to, da si na forum napisala svoje tezave, je ze dober korak. Samo mi tu zal nismo strokovnjaki, lahko ti samo damo kaksno dobro povezavo do pomoci in kako tolazilno besedo...

mrjerry
09.10.2006, 07:17
am ne.....osnovna sql sm.......tq d j verjetn š huj plis pumagite miiii

Rabis pomoc psihologa in starsev. Obeh in nujno. Prikrivanje te ne bo na noben nacin resilo. To, da zameris psihologu, da je kontaktiral tvoje starse, je samo umikanje iz tapravega problema. Taprav problem je pa ta, da se rezes. Zacni delati na tem, da izboljsas odnose s starsi, da jim nehas prikrivat stvari, ki jih pocnes, pa se bo marsikaj resilo samo od sebe.

Pa v prihodnje se potrudi vzeti to kot dobro solo za to, da se ne lotis ravno vsake ****arije ki se jo zmislijo sosolci/prijatelji/kdorkoli ze.

roxa
09.10.2006, 16:44
no.. kr sm pač nova na tem forummu ne vem če je že kdaj prej obstajala taka tema...čeprav sem še zelo mlada sem zabredla v velike težave pred kakšnim letom..s sošolko smo se začeli rezati najprei za hec potem pa je ona nehala jaz pa nisem mogla..potem sem se razšla še s fantom in sem hotela narediti samomor in si prerezala žile...vendar me je v zadnih sekundah minilo smrti in sem si vse to tudi sama zašila...to je bilo en mesec po tistem ko sem začela...minila sta še dwa meseca in potem sem se začela zavedati da sem postala odvisna od tega....med tem časom so doma starši že enkrat videli da sem porezana vendar sta samo rekla da naj neham....po 4rih mesecih so priajteljice ugotovile da se bom nekega dne ubila če mi nihče ne bo pomagal in tako so me dve prijateljice dobesedno zvekle h psihologinji v zdravstveni dom...rekla je da se ji lahko zaupam in jaz sem se ji seveda....vendar je čez kakšne dva dni doma zazvonil telefon....bila je psihologinja ki je klicala moje starše in jima vse povedaala.....tako ssem postala še bolj obupana in zaprta vase...od tega je minilo zdaj že pol leta vendar se še vedno režem (2. oktobra je bilo eno leti)vendar se resnično bojim da bom nekega dne šla predaleč.....prosim ne govorite naj se še komu zaupam ker se ne morem po dogodku s psihologinjo zaupati nobenem psihiatru weč doma pa pa tudi ne ker me ne razumejooo!! POMAGAJTE PROSIMM KER SE BOJIM!!!


LP SAD GIRL
prosila bi te, da takoj poiščeš strokovno pomoč, veš, da to ni normalno in očitno bi rada nehala....imela sem sošolko ki je to počela in dobro vem kako to zgleda...havala bogu je nahala in zdaj je kul...ampak je tudi rabila pomoč....

POJDI TAKOJ-:shy:

baby
03.11.2006, 22:01
Dve leti nazaj sm mela tut jst ta problem. Bla sm pač odvisna od rezanja. Začela sm na rokah, pol pa še po nogah, pa na trebuhu. Usakič je blo hujš. Enostavno sm uživala v bolečini. Tega itak noben ni vedu, k tut noben ni vidu. Pol pa (k sm mela dolge rokave, pa mi je en mal gor zlezu) je mama vidla da mam ene rane. Pa je tla vedet od kje mam to. Najprej sm se ji zlagala, pol sm se pa zlomila..pa sm ji povedala kaj delam... In najbl sm bla vesela, k sva se pogovorile, pa mi je pomagala.. In od takrat se nism več rezala...

Vem kako je, če nimaš komu kej povedat...Pa da ne morš nehat..Sam na nek način boš to mogla končat!!! Pa upam da ti bo uspelo!!!!! :2thumbs:

buba
04.11.2006, 13:37
ne morem nardit tega....ker nimam nbenga ku bi mu lhk zaupala.....---poglej, se iz drugega zornega kota --- saj jim ni potrebno zaupat --- terapevti, so placani zato, da ti pomagajo ( sploh ce si se mladoletna ) --- TAKOJ, do psihologa, pa ga iskoristi ( njegovo znanje ), do konca --- o zaupanju, pa lahko raspravljas, potem, ko se bos nehala rezat...;)

Arabella
04.11.2006, 15:17
Nič nisi povedala, kakšna je bila reakcija staršev, ko so dobili tisti telefonski klic. So se pogovorili s tabo, so bili hudi ali so vse skupaj samo ignorirali?
To, da so izvedeli, bi naj bilo načeloma dobro, vem pa, da niso vsi starši vredni tega imena in vedno ne gre pričakovati, da bodo pomagali rešiti težavo.
Mogoče imaš kako dobro učiteljico, katera bi ti znala pomagati.
Zanima me tudi, če še hodiš k tisti psihologinji, ki je povedala staršem? Vem, da se je tvoje zaupanje do nje zaradi njenega dejanja zmanjšalo, a to še ne pomeni, da ti ne more pomagati. Zdi se mi čudno, da te ni pripravila do tega, da bi sama povedala staršem ali pa jih povabila na razgovor, ti bi bila zraven, tako bi bilo bolj normalno, to da je poklicala (tako sem vsaj razumela) brez tvoje vednosti, je pa res neprofesionalno od nje.
Ne vem, ali sama veš, kaj je vzrok temu, da si povzročaš rane, mogoče potrebuješ samo nekoga, ki ti bi pomagal to odkriti, potem je lažje najti rešitev. Ni nujno, da potrebuješ pomoč strokovnjaka. Če ne drugače pokliči na kak telefon za pomoč v stiski, pa ne samo enkrat. Ko se boš pogovarjala o svojih težavah, ti bo lažje in srčno upam, da ne boš čutila potrebe po tem, da se mučiš.
Pa srečno!

P.S.
Navajam nekja možnosti, kamor lahko pokličeš za pomoč:

TOM- telefon za otroke in mladostnike v stiski ( BREZPLAČNO!)
080 - 1234

SOPOTNIK- pomoč v duševni stiski
080 22 23

San-Sen
05.11.2006, 09:47
Ne bi hotel žaliti kakšnih poklicev.. vendar, če se obračaš na strokovno pomoč, bi ti po mojem psihiater znal verjetno bolje pomagati kot psiholog. Kot je že nekdo prej napisal - naročiš se tako kot pri specialistu - osebni zdravnik ti da napotnico (pri tem pa morda ne bi bilo odveč, da zdravnikom poveš, da ne želiš, da obveščajo starše - saj utegne na to pomisliti marsikdo - zaradi tvoje mladoletnosti).

amaze646
05.11.2006, 20:45
no.. kr sm pač nova na tem forummu ne vem če je že kdaj prej obstajala taka tema...čeprav sem še zelo mlada sem zabredla v velike težave pred kakšnim letom..s sošolko smo se začeli rezati najprei za hec potem pa je ona nehala jaz pa nisem mogla..potem sem se razšla še s fantom in sem hotela narediti samomor in si prerezala žile...vendar me je v zadnih sekundah minilo smrti in sem si vse to tudi sama zašila...to je bilo en mesec po tistem ko sem začela...minila sta še dwa meseca in potem sem se začela zavedati da sem postala odvisna od tega....med tem časom so doma starši že enkrat videli da sem porezana vendar sta samo rekla da naj neham....po 4rih mesecih so priajteljice ugotovile da se bom nekega dne ubila če mi nihče ne bo pomagal in tako so me dve prijateljice dobesedno zvekle h psihologinji v zdravstveni dom...rekla je da se ji lahko zaupam in jaz sem se ji seveda....vendar je čez kakšne dva dni doma zazvonil telefon....bila je psihologinja ki je klicala moje starše in jima vse povedaala.....tako ssem postala še bolj obupana in zaprta vase...od tega je minilo zdaj že pol leta vendar se še vedno režem (2. oktobra je bilo eno leti)vendar se resnično bojim da bom nekega dne šla predaleč.....prosim ne govorite naj se še komu zaupam ker se ne morem po dogodku s psihologinjo zaupati nobenem psihiatru weč doma pa pa tudi ne ker me ne razumejooo!! POMAGAJTE PROSIMM KER SE BOJIM!!!


LP SAD GIRL
pejd k psihiatru, pa mami rec naj te mal v roke vzame

amaze646
05.11.2006, 20:51
Pa mislim ka je ljudem danes? Kje je poanta da clovek reze samega sebe. ***emti, pa ne mi rect da je to se dogajal tud pred 30 leti mladini. To je sam dolgcas, brezdelje pa razvajenost. Puberteta gor ali dol, poznam dost ljudi, k je blo v puberteti sam nobenmu ni nikol kej taga na pamet hodlo. Pomoje ko se ti bo enkrat ornk zagnojilo vse skupaj pa bos vidla kako sranje je lahka zarad tega bos koj hitro nehala.