Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : Kolikokrat lahko požreš..


Nodika
31.01.2007, 10:31
Spol, nepomemben, starost, nepomembna. Dolžina razmerja, nekaj let. Kot vsako, tudi to, razmerje z napakami. Eden od partnerjev se potrudi in se poskusi spremeniti, prilagoditi svoj način življenja, da osreči drugega. Drugi partner ohranja svoje napake. Opravljenih "nešteto" razgovorov. Ampak vedno znova, ko drugi naredi napako, reče: "Oprosti!" in to je to, življenje gre naprej. Prvi partner ugotovi, da mu počasi zmanjkuje energije, da bi vse skupaj še prenašal. Volje, pripravljenosti in ljubezni je še mnogo, toda kakšen je smisel, kadar se druga polovica ne prilagodi, ne spremeni, ne dozori? A ni potemtakem to samo podaljševanje agonije? Ali, če imaš nekoga neskončno rad, ga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami in potem tvegaš, da se ti nekega dne še samo "strga", ker vmes mirno "požiraš"? Ali sploh ima še kakšen smisel ponovno poskusiti, ko eden od partnerjev mirno vnaprej pove, da se ne zmore več truditi z isto vnemo, kot se je do sedaj in da je pripravljen odnehati?

Kam naprej?

mrjerry
31.01.2007, 10:34
Ce lahko oba partnerja zivita financno neodvisno, ce niso problem otroci, delitev premozenja, skupna podjetja ipd., potem it narazen. Sicer je treba pretehtat, ali si s poziranjem odplacujes zgoraj navedeno.

Lencka
31.01.2007, 10:35
V vsakem razmerju imata oba vedno kake "napake" - lastnosti, ki drugemu ne ugajajo povsem. Nekaterih noben ne spremeni, na nekatere se mora drugi navadit, jih sprejet, druge mora spremeniti tisti, ki jih ima. Temu se rece vzajemno prilagajanje, brez tega ne gre. Seveda mora obstajati določena meja. A če se ves čas prilagaja samo en, to vodi v katastrofo. Kot ekonom lonec - pritisk raste, na koncu ga pa raznese.
Kam naprej? Kruto, ampak: vsak po svoje. Je najprej hudo, ampak ugotoviš, da je to najbolje.

Smaug
31.01.2007, 13:47
Mater, pa naslov je bil toliko obetajoc, potem pa spet ena in ista tematika. Sem mislil, da bo vsaj kaksno tekmovanje v telesnih sokovih, ali kaj podobnega...
A se je tako tezko sprijazniti z dejstvom, da ko enkrat ugotovis, da veza v trenutno obliki zate ne more vec obstajati, ne mores popravljati stvari, ki so to vezo podrle? Nesmiselno je spljoh razmisljati, da bi spreminjanje sebe privedlo konsekventno do uspesne zveze. Sprejemanje kompromisov je jasno neizbezno, a popolnoma drugo.

freya
31.01.2007, 14:04
ja, tudi mene je naslov zavedel :D

Mislim, da spreminjanje sebe in pričakovanje od partnerja, da se bo ravno tako požrtvovalno spremenil zaradi drugega ni prava pot. Ne rodi obilnih sadov in v glavnem prinese sama razočaranja. V partnerja se zaljubiš v takega kot je, tudi z napakami, ki te nekoč niso motile, kasneje te vedno bolj. Ko se spremeni tebi na ljubo, ni več tisti, v katerega si se zaljubil. zato se mi ne zdi znak ljubezni, da od nekoga pričakuješ, da bo postal popolnoma drugačna oseba le zato, ker se tebi tako zdi bolje - da zadovolji tvoje muhe ( tako ali tako določene osebe motijo po določenem času vse lastnosti, navade partnerja). V poštrev pride samo sklepanje kompromisov in neomejevanje z obeh strani. Pa seveda govorimo tukaj o karakternih lastnosti, ne o odvisnostih ali patoloških navadah, ki zahtevajo drugačno tretiranje - takojšen spopad ali umik.

Lencka
31.01.2007, 18:10
:angel: ja, naslov zavaja... je tud mene zavedel.
Vprašanje, kaj je lažje - se sprijaznit it narazen ali požirat... samo požirat ne moreš v nedogled.

lenca
31.01.2007, 22:08
:angel: ja, naslov zavaja... je tud mene zavedel.
Vprašanje, kaj je lažje - se sprijaznit it narazen ali požirat... samo požirat ne moreš v nedogled.

..se tega navadit in zraven se delat, da ti je to všeč. Vsako spreminjenaje partnerja je že naprej obsojeno na propad. Lahko se spremeni za nekej časa tebi na ljubo ampak slej ko prej bo počilo. In ne gre se pri tem za puščanje ali ne puščanje umazanega perila po stanovanju(tukaj se še da kaj naredit;) ) Ne moreš pa pričakovat, da se bo vedel točno tako kot v danem trenutku pričakuješ od njega/nje. Vsak ima svoje možgane, čustva, navade in strahove...torej navaditi se ali iti!!

sadie_007
01.02.2007, 07:48
V partnerja se zaljubiš v takega kot je, tudi z napakami, ki te nekoč niso motile, kasneje te vedno bolj. Ko se spremeni tebi na ljubo, ni več tisti, v katerega si se zaljubil.

z vsem se strinjam s freyo :approve:

in še posebej tale odlomek je men največja uganka naše dobe :clown: ... v nekoga se zaljubimo z vso prtljago vred ... potem ga spreminjamo na vse kriplje ... in ko končno postane drugačen in je naš mission completed (:clown:), se čudimo, kako se je z leti spremenil in da to v bistvu ni več tisti tip, v katerega si se zaljubila


nekako tako bi rekla: operacija uspela, pacient umrl ...


govorim karakterno, seveda ... ne spreminjat ... vzemi ali pusti ...

La-di-da
01.02.2007, 08:00
Ma jst mam svojo filozofijo kdaj vezo končat in kdaj vztrajat. Finančno sodelovanje, otroci, skupne premičnine in nepremičnine znajo zelo otežiti položaj, ko veza ne laufa.

Nenehno vlaganje energije v sod brez dna je sizifovo delo...nikol konca ne kraja. En bo vedno vlagal, drugi vedno jemal. Tisti, ki kar naprej vlaga mora prekinit ta začarani krog tako da neha vlagat. To ne pomeni nujno konca veze, ampak to, da se potegne za sebe, za svoja čustva, za svoj čas za hobije/prjatle, ustreže najprej sebi na način ki mu najbolj paše, se poteguje, da doseže veljavo svojega načina, enostavno se spustiš na njegov/njen nivo in postaneš kot on. Ignorantski, egoist...me zanima kdo bo pol jamral(verjetno tisti, ki mu bo manjkalo streženje spredaj in zadaj)-> in takrat se lahko resen pogovor o smislu veze začne.

Prvi se mora v tej vezi naučit rečt ne, drugi pa se mora naučit, da imajo tudi drugi potrebe in da jih mora upoštevat, če hoče ostat v vezi. Tako jaz vidim dober razlog za nadaljevanje veze. Veza ni samo uživanje v seksu ampak tudi čustvena/duhovna rast. Jst mislim, da je v taki vezi prihodnost in priložnost, da se oba iz nje nekaj naučita. Če sta seveda pripravljena na kaj takega. Fora naravnega zakona je, da če prekineš to zvezo, se ne naučiš tistega, kar moraš znat, potem bo naslednja veza povsem enaka. Pred problemi ne moreš bežat, ampak se moraš iz njih nekaj naučit. sta pripravljena na to?

Nodika
01.02.2007, 08:07
Mogoče sem se narobe izrazila, ko sem govorila o spreminjanju.

S tem sem mislila na spreminjanje čist praktičnih navad, ki ti življenje olajšajo, ne na spreminjanje karak. last.. Nič globjega.

In ja, jaz pa mislim, da se ljudje spreminjajo-mo. No tisti živahni bodo ostali živahni in tisti umirjeni tut ne bodo pridobili na poskoku..

Tisti, ki ste že dlje časa v razmerjih. Ko pogledate nazaj, je oseba s katero ste v razmerju še vedno čist ista?
NE. Ljudje z leti rastemo ali obratno. Izkušnje nas spreminjajo, na slabše ali na boljše, ni važno.

Če nekoga resnično ljubiš in če se z njim dogovoriš, skleneš kompromis, da boš določene stvari pri sebi spremenil (s tem ne mislim, karakternih lastnosti) in potem tega ne narediš...:dontknow: Življenje v dvoje je prilagajanje in tut na nek način podrejanje. Oba morata ogromno požret.

La-di-da
01.02.2007, 08:30
Ko spreminjaš svoje praktične navade, spreminjaš svoj pogled na svet in s tem samega sebe.
Tisti, ki ste že dlje časa v razmerjih. Ko pogledate nazaj, je oseba s katero ste v razmerju še vedno čist ista?...
Tega odstavka nisem celega prepisala. Men se je zdel kot da hočeš povedat, da te veza spemeni. Tudi samski človek se z leti spreminja. Ne spremina te le veza, spreminja te življenje. In če dopustiš, da po parih letih potegneš takratko, si morš sama seb to pripisat in ne partnerju, ker si se HOTLA prilagajat njemu, ki je veljal za ljubezen tvojega žviljenja.
ko eden od partnerjev mirno vnaprej pove, da se ne zmore več truditi z isto vnemo, kot se je do sedaj in da je pripravljen odnehati?

freya
01.02.2007, 10:46
z vsem se strinjam s freyo :approve:

in še posebej tale odlomek je men največja uganka naše dobe :clown: ... v nekoga se zaljubimo z vso prtljago vred ... potem ga spreminjamo na vse kriplje ... in ko končno postane drugačen in je naš mission completed (:clown:), se čudimo, kako se je z leti spremenil in da to v bistvu ni več tisti tip, v katerega si se zaljubila


nekako tako bi rekla: operacija uspela, pacient umrl ...


govorim karakterno, seveda ... ne spreminjat ... vzemi ali pusti ...

:rolling: :rolling:
vzemi ali pusti.....in skleni kak kompromis, bi jaz dodala
p.s. če sicer super dečko rad pušča gate, nogavice in hlače kjer mu padejo z riti, me to ne bo oviralo, da ne bi upala zaživet z njim, ker so tukaj rahle korekcije dopustne :D

mrjerry
01.02.2007, 11:01
Mogoče sem se narobe izrazila, ko sem govorila o spreminjanju.

S tem sem mislila na spreminjanje čist praktičnih navad, ki ti življenje olajšajo, ne na spreminjanje karak. last.. Nič globjega.

To dvoje je zal do neke mere povezano. Ce clovek spremeni samo navado, karakterno pa ostane enak, bo spremembo zaznal kot muko. Prisiliti se bo moral, da bo nekaj storil samo zato, da ti bo vsec. Na zunaj bo efekt sicer enak, ampak njemu bo znotraj prej ali slej pocilo. Ce pa v sebi dojames, da stvari na tvoj nacin pac ne morejo funkcionirat, pa zacnes v novi luci iskati boljso, tudi sebi primerno resitev. Zato imajo te stvari vecno trajnost.


Tisti, ki ste že dlje časa v razmerjih. Ko pogledate nazaj, je oseba s katero ste v razmerju še vedno čist ista?
NE. Ljudje z leti rastemo ali obratno. Izkušnje nas spreminjajo, na slabše ali na boljše, ni važno.

Moja ni ista. Je boljsa. Oziroma, je SE boljsa.


Če nekoga resnično ljubiš in če se z njim dogovoriš, skleneš kompromis, da boš določene stvari pri sebi spremenil (s tem ne mislim, karakternih lastnosti) in potem tega ne narediš...:dontknow: Življenje v dvoje je prilagajanje in tut na nek način podrejanje. Oba morata ogromno požret.
Mogoce je treba tud locit med dvema nivojema zveze. En nivo je pogojen z nacinom zivljenja. Sem sodijo finance, pa nacrtovanje skupnih vecjih investicij, nacrtovanje sparanja, otroci, dopusti, taksne stvari. Pri meni lahko zveza funkcionira, dokler se te stvari resujejo sproti in dokler se oba dogovorov iz tega naslova brez izjeme drziva. Na tem podrocju se je treba obnasat profesionalno, biti sposoben oceniti realno situacijo, zeleno situacijo in najti pot do nje. Na drugem nivoju pa so potem pogovori, kdo bo likal kdo pospravljal kuhinjo, kdo hodil v trgovino, kdo fafal, kdo poziral, kolikokrat na teden si zelis bajno f.u.kat in kako pogosto si gospa zelijo drobnih pozornosti. Problemi, ki se eventuelno lahko pojavijo na tem nivoju, niso nic v primerjavi s problemi, ki lahko nastanejo na prej omenjenem. Prvi namrec pogojuje ekonomsko stabilnost zveze, drugi je pa samo se bajanje okrog tega, ali si na svojo zaherco sposoben istisniti se kaj smetane.

Lencka
01.02.2007, 16:00
lenca, se delat, da ti je vsec??? :nonono: Najslabsa resitev... ker ni resitev!

Seveda se spreminjamo, vsi. Nekaj nezavedno (ja, se strinjam, idealno bi bilo, da bi rastli, pa ne vedno), nekaj, ker se moramo prilagajati drug drugemu, ne le v partnerskih zvezah. Vendar si, Nodika, ti govorila o prilagajanju le enega.
Tudi navade so del človeka, tu ne gre za globje ali bolj plitvo - bom dala banalen primer, že omenjen. Če nekdo pušča cunje po tleh, drugemu pa gre to na živce, ampak res na živce, se lahko zgodi troje: ali se bo prilagodil tisti, ki cunje pušča, in se jih bo navadil metat v koš za perilo, ali se bo sprijaznil tisti, ki mu gre to na jetra... ali pa bo počilo. Ne gelde na vse požiranje in banalnost dejanj bo enkrat počilo.
Res je nenevadno, kako poskušamo vsi prilagoditi druge (pa če še tako trdimo, da ne), vendar je za zvezo (in ne le ljubezensko) pomembno, da gre za obojestranski proces. Nekaj spremeni en, nekaj drug, s nečin se sprijazni en, z nečim drug... ali pa gresta narazen.
Pričakovanje, da boš kdajkoli srečal koga, ki bo zate popoln in ti zanj (in prilagajanje ne bo potrebno), je egoistično, butasto in vodi v depresijo.

Jakec
05.02.2007, 16:21
zelo všeč mi je zadnji post, sploh zadnji stavek :)

spartan
10.02.2007, 19:36
Spol, nepomemben, starost, nepomembna. Dolžina razmerja, nekaj let. Kot vsako, tudi to, razmerje z napakami. Eden od partnerjev se potrudi in se poskusi spremeniti, prilagoditi svoj način življenja, da osreči drugega. Drugi partner ohranja svoje napake. Opravljenih "nešteto" razgovorov. Ampak vedno znova, ko drugi naredi napako, reče: "Oprosti!" in to je to, življenje gre naprej. Prvi partner ugotovi, da mu počasi zmanjkuje energije, da bi vse skupaj še prenašal. Volje, pripravljenosti in ljubezni je še mnogo, toda kakšen je smisel, kadar se druga polovica ne prilagodi, ne spremeni, ne dozori? A ni potemtakem to samo podaljševanje agonije? Ali, če imaš nekoga neskončno rad, ga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami in potem tvegaš, da se ti nekega dne še samo "strga", ker vmes mirno "požiraš"? Ali sploh ima še kakšen smisel ponovno poskusiti, ko eden od partnerjev mirno vnaprej pove, da se ne zmore več truditi z isto vnemo, kot se je do sedaj in da je pripravljen odnehati?

Kam naprej?

Da ti pa eden non-stop hodi po glavi....tega ne zdrži nihče. Vsaj na dolgi rok ne.....te uniči kot človeka in je bolje iti stran (če se po večkratnih pogovorih ničesar ne spremeni).

Prilagajati se je ziher potrebno....v pravi meri in zmerno. Ukaupiti človeka po svoji meri je pa zame osebno ena zelo velika napaka. Ki pa jo zanimivo...znova in znova delamo.

Allegra
10.02.2007, 21:34
V vezi sem skoraj 6 let in iz svojih izkušenj bi rekla tako:
vsak par se kdaj spre - nekaj čisto normalnega. Vsak ima svoje napake in vsak počne kaj takega, kar gre drugemu na živce. Zato je za ohranjanje veze potrebno vlagati precej truda in energije - in seveda prilagajanja in sklepanja kompromisov. To že vse vemo. ;)

Ampak če vse to potisnemo na stran - se mora človek vprašati - ali je v tej vezi srečen, ali je to to, kar pričakuje od življenja. Nič ne pomaga, če se neprestano trudiš osrečevati drugega, sam pa nisi srečen. Ker človeka ne moreš spremeniti, sam pa se tudi ne moreš večno prilagajti in se spreminjati, ker se ti lahko na koncu zgodi, da zasovražiš sebe in človeka, zaradi katerega si se spremenil.
Če, ko se zamisliš o svoji zvezi, o plusih in minusih, prideš do končnega zaključka, da te zveza osrečuje, je to to, če ne, je boljše iti narazen. Jaz sem po šestih letih veze še vedno srečna in nikoli - res nikoli - še nisem podvomila, ali je ta veza to, kar si želim.

Pa veliko sreče! :)

Trush
15.02.2007, 22:09
Hello!

Nodika morem priznat, da popolnoma razumem tvoj namen te teme in sm ze pri naslovu vedela za kaj gre. Te cist razumem, vem kaj hoces povedat in se strinjam s tabo! Namrec logicno je, da se skozi zivljenje spreminjamo, ali je to zivljenje samsko ali s partnerjem. Mislim, da sploh ni vprasanje v tem...
Osebno se mi zdi neumna misel, da po vec letih v zvezi se vedno iluziras da sta s partnerjem ista (karakterno in drugace). Ce nic drugega se skupaj spreminjas in ce tega ne opazis...si za moje pojme zasljepljen. Da ne bo pomote, se mi zdi to popolnoma logicno da se spreminjas, saj se tudi s prijatelji...
Mislim,da Nodika ne govori o velikih karakternih spremembah, temvec o manjsih..in tudi ne o obnasanju. Gre za to, koliko je partner pripravljen narest zate oziroma se POTRUDI, da te osreci ce ve da ti nekaj veliko pomeni. Noben me ne mora prepricati, da tega ni v vsaki zvezi... Govorim iz zenskega vidika :) In je logicno, da noben ni popoln-to sploh ni vprasanje- in pac ne moremo samo krivca v drugemu iskat. Rast je tudi to, da se zavedas kaj partner "pozira" pri tebi....
Vsekakor je komunikacija (ali je obema vsec ali ne) edina prava pot!!!!!! Si pac povesta, kaj pomeni recimo meni, ce se potrudi in "ne dela vec tega in tega"... Ce je njemu to prevelik korak,prevelika sprememba, na katero ni pripravljen, to pove.. sedaj je na meni ali sprejmem ali se se naprej sekiram (v tem smislu sem jaz budala) :D

Toliko od mene, upam da me razumete ;)

mrjerry
16.02.2007, 09:58
Gre za to, koliko je partner pripravljen narest zate oziroma se POTRUDI, da te osreci ce ve da ti nekaj veliko pomeni. Noben me ne mora prepricati, da tega ni v vsaki zvezi... Govorim iz zenskega vidika :) In je logicno, da noben ni popoln-to sploh ni vprasanje- in pac ne moremo samo krivca v drugemu iskat. Rast je tudi to, da se zavedas kaj partner "pozira" pri tebi....
Bistvo partnerja je v tem, da si ZELI, da te osreci, ne pa, da se POTRUDI. Potruditi se pomeni storiti nekaj naproti mocnemu odporu. Bistvo ljubezni je v tem, da je osrecevanje partnerja potreba (pustmo zdaj, ali je v ozadju lastni egoizem ali ne), ne pa imperativ. Potruditi se moras zato, da opravis izpite, da si uspesen v sluzbi in tako dalje. Nihce pa te ne sili, da se potrudis osreciti partnerja, razen, ce se silis sam.

Nodika
16.02.2007, 10:22
Hello!

Nodika morem priznat, da popolnoma razumem tvoj namen te teme in sm ze pri naslovu vedela za kaj gre. Te cist razumem, vem kaj hoces povedat in se strinjam s tabo! Namrec logicno je, da se skozi zivljenje spreminjamo, ali je to zivljenje samsko ali s partnerjem. Mislim, da sploh ni vprasanje v tem...
Osebno se mi zdi neumna misel, da po vec letih v zvezi se vedno iluziras da sta s partnerjem ista (karakterno in drugace). Ce nic drugega se skupaj spreminjas in ce tega ne opazis...si za moje pojme zasljepljen. Da ne bo pomote, se mi zdi to popolnoma logicno da se spreminjas, saj se tudi s prijatelji...
Mislim,da Nodika ne govori o velikih karakternih spremembah, temvec o manjsih..in tudi ne o obnasanju. Gre za to, koliko je partner pripravljen narest zate oziroma se POTRUDI, da te osreci ce ve da ti nekaj veliko pomeni. Noben me ne mora prepricati, da tega ni v vsaki zvezi... Govorim iz zenskega vidika :) In je logicno, da noben ni popoln-to sploh ni vprasanje- in pac ne moremo samo krivca v drugemu iskat. Rast je tudi to, da se zavedas kaj partner "pozira" pri tebi....
Vsekakor je komunikacija (ali je obema vsec ali ne) edina prava pot!!!!!! Si pac povesta, kaj pomeni recimo meni, ce se potrudi in "ne dela vec tega in tega"... Ce je njemu to prevelik korak,prevelika sprememba, na katero ni pripravljen, to pove.. sedaj je na meni ali sprejmem ali se se naprej sekiram (v tem smislu sem jaz budala) :D

Toliko od mene, upam da me razumete ;)


Trush, nimam kaj dodat. :approve:

Nodika
16.02.2007, 10:29
Bistvo partnerja je v tem, da si ZELI, da te osreci, ne pa, da se POTRUDI. Potruditi se pomeni storiti nekaj naproti mocnemu odporu. Bistvo ljubezni je v tem, da je osrecevanje partnerja potreba (pustmo zdaj, ali je v ozadju lastni egoizem ali ne), ne pa imperativ. Potruditi se moras zato, da opravis izpite, da si uspesen v sluzbi in tako dalje. Nihce pa te ne sili, da se potrudis osreciti partnerja, razen, ce se silis sam.


Dragi, predragi Đeri.

Pridejo trenutki, OOOOOO kako pridejo trenutki, mhm, jp, pridejo pridejo, KO SE MORAM POTRUDIT pa se nočem pa mi ne paše pa mi ni fino....da ga osrečim, da je zadovoljen, včasih osrečevanje mojega dragega pač NI moja potreba, ampak to naredim, ker sem se potrudila...JA, PRAV POTRUDILA, drugega izraza ne najdem. Ne mi rečt, da v razmerju vedno samo želiš dajat, so tudi trenutki, ko se moraš prav potrudit dat...:nonono:

Ne vem no, iz katere dežele si ušel, sem pa prepričana, da...bi rada slišala še zgodbo tvoje drage, prav z veseljem bi z njo spila kavico. ;)

Lencka
16.02.2007, 10:55
Zakaj se pa želeti si nekaj in potruditi se za nekaj izključuje???
Se strinjam, včasih se je potrebno potrudit. Ne vem, kaj je v tem slabega.

mrjerry
16.02.2007, 11:15
Dragi, predragi Đeri.

Pridejo trenutki, OOOOOO kako pridejo trenutki, mhm, jp, pridejo pridejo, KO SE MORAM POTRUDIT pa se nočem pa mi ne paše pa mi ni fino....da ga osrečim, da je zadovoljen, včasih osrečevanje mojega dragega pač NI moja potreba, ampak to naredim, ker sem se potrudila...JA, PRAV POTRUDILA, drugega izraza ne najdem. Ne mi rečt, da v razmerju vedno samo želiš dajat, so tudi trenutki, ko se moraš prav potrudit dat...:nonono:

Ne vem no, iz katere dežele si ušel, sem pa prepričana, da...bi rada slišala še zgodbo tvoje drage, prav z veseljem bi z njo spila kavico. ;)

To, da si se POTRUDILA, je bila tvoja lastna odlocitev in vanjo te ni nihce prisilil. Zato ne vidim razloga, zakaj zdaj jamras. Ce ti je to, da si se potrudila, pasalo, potem ne bi jamralo, torej ni mozno drugace, da si vsaj zacasni mazohist.

Z mojo drago pa bi tudi sam z veseljem spil kaksno kavico. :)

Nodika
16.02.2007, 11:35
To, da si se POTRUDILA, je bila tvoja lastna odlocitev in vanjo te ni nihce prisilil. Zato ne vidim razloga, zakaj zdaj jamras. Ce ti je to, da si se potrudila, pasalo, potem ne bi jamralo, torej ni mozno drugace, da si vsaj zacasni mazohist.

Z mojo drago pa bi tudi sam z veseljem spil kaksno kavico. :)

Ja in govorim o tem, da sm se potrudila. Ti pa praviš, da če maš koga rad se ti ni treba trudit, ampak to narediš po lastni želji in z užitkom. Nehi bluzit Đeri... ko je posredi trud to pomeni včasih v razmerju tut mal bolečince...in negodovanja...in kletja...in pošiljanja u..:D


Pijta vidva skupi kavo dok se ne ugušita,...zarad mene. :rolling:
K jst vaju (najbrž obeh) filozofov, ne bi prou dolg poslušala...:sleepy:

mrjerry
16.02.2007, 11:39
Pa vendar ne da so dama uzaljeni?
Vsaj potrudila bi se lahko.

Nodika
16.02.2007, 12:00
Pa vendar ne da so dama uzaljeni?
Vsaj potrudila bi se lahko.


Sej sm se potrudila, mater ti..:D

Trush
16.02.2007, 13:44
LOL!!!! :rolling:

Nodika,imas cisto prav!! Hoces/noces v zvezi se moras truditi!!! V tem sploh ne vidim ugovarjanja?!?!?!
Sej se tudi v prijateljstvu trudis,v druzini (kjer zivis) se (po)trudis za marsikaj...
Kam bi prisli ce bi delali v zvezi samo kar bi si zeleli??
Poanta zveze je da se potrudis za svojega partnerja,ker ves da ga s tem osrecis..zelja pa naj bi bila osrecit partnerja.. ponavadi je tako, da za tisto kar si ZELIS se tudi POTRUDIS,a ni tako??? :dontknow:

Mogoce bi morali odpret temo "obracanje besed" :veryevil: ;)

mrjerry
16.02.2007, 13:50
Naceloma imas popolnoma prav, edini problem je v tem, da popolnoma narobe razumes glagol `truditi se'.

Trush
16.02.2007, 14:42
Mi lahko ti razlozis, kako ga tu razumes?? In kako jaz??
Namrec jaz ga na konkretnem primeru takole- na primer da me pri partnerju moti (ze vecrat omenjeno) puscanje gat vsenaokoli... Razlozim mu,da me to resnicno moti in bi si zelela ce bi lahko jih dajal vsaj v kos (ki je lahko v isti sobi). In sedaj je na njemu (ce je pripravljen), da se potrudi vsakic ko slece gate jih namesto na tla zabrisat v kos...

Ne vem kako bi lahko razumela drugace :nonono: Sm pa odprta za predloge :P

mrjerry
16.02.2007, 15:08
V bistvu zelo dober primer. Pojmovanje truda je ocitno lahko razlicno. Po obcutku bi rekel, da mnogo ljudi trud razume kot dejavnost, pri kateri je potreben dolocen psihofizicen napor. Pospravljanje stanovanja dvakrat tedensko medtem, ko partner lezi na kavcu pred TVjem, bi se odlicno ujemal s to definicijo truda. Torej: necesa se mi ne LJUBI narediti, vendar je to TREBA narediti, zato se bom POTRUDIL in to NAREDIL.

Kdo pravi, da je to TREBA? Iz kje izhaja avtoriteta, ki te sili storiti nekaj, kar se ti ne ljubi (noces).

Po mojem mnenju pa obstaja se en vidik truda. Beseda trud je samostalnik, ceprav truda ne mores prijeti v roke (je pojem, kar je v bistvu degeneriran samostalnik). Trud se nanasa na dejavnost, ki te utruja, pri cemer pa pomen dejavnosti same po sebi postavis na stranski tir. Govorimo torej o utrujanju. Zdaj je vprasanje, ali te nekaj utruja v fizicnem, psihicnem ali psihofizicnem smislu.

Utrujujocih aktivnosti se lotevamo iz razlicnih razlogov. Lahko gre za rekreacijo, lahko gre za potrebo po cistosti stanovanja ali pac cesa tretjega. Psihicni trud je morda malo tezji za razumevanje, dobro ga bo razumel kdo, ki je bil recimo na pogrebu drage osebe ali mora redno (morda v sluzbi) prenasati zatezene osebke. Aktivnost, ki ni fizicno prav nic naporna, te psihicno popolnoma zbije. Psihofizicni trud pa je mesanica obojega.

Ne glede na vrsto utrujanja je odlocitev za podati se v utrujajoco dejavnost tvoja lastna. Sam se odlocis za izlet v gore, sam se odlocis za pospravljanje stanovanja in sama se odlocis, da bos gate pospravila. Nenazadnje se sama odlocis tudi za to, da jih NE bos pospravila, ampak bos sprozila konflikt. Odlocitev pa je posledica prioritet. Ali imas rajsi cisto stanovanje in mir v hisi, ali pa si zelis povedati, da te nekaj moti. Ali se zvecer zrihtas zato, ker ga zelis napaliti in uzivas v tem, kako je zrajcan (njegov izraz na obrazu bi ponazoril tale smajli: :P ), ali pa se zrihtas zato, ker on od tebe to zahteva in se potrudis (v tem primeru je njegov izraz na obrazu bolj tak: :approve: ). Ucinek obojega se zunanjemu opazovalcu zdi prakticno enak, obcutki, ki jih dozivljas ti, pa se se kako razlikujejo.

Tezavnost zelja je tudi v tem, da stvari obravnava taksne, kakrsne so. V tem primeru sta si dva lahko super vsec, ali pa si pac nista. V obeh primerih sta v odnosu ekvivalentna. Pri trudu pa sta si dva vsec do neke mere, od tam naprej pa se v ostalih stvareh trudita, v odnosu pa si prav zato ne moreta biti ekvivalentna. Eden se vedno trudi nekoliko bolj kot drugi, zaradi cesar prvi prevlada nad drugim. Moje prepricanje pa je, da je v vecini primerov tisti, ki se je potredil, `nadrejenemu' sam predal pravico, da si ga je podredil. Zato ljudem, ki jokajo, kako je neko taksno `utrujajoce' dejanje zoprno, obicajno recem, naj jo pac nehajo poceti. Seveda naletim na cel kup izgovorov, zakaj je to, kar oni tako mucenisko pocnejo, nujno potrebno iz cele kopice razlogov. Prej ali slej pa vsak spozna, da je v zivljenju TREBA dosti manj stvari, kot so mislili, da je.

mrjerry
16.02.2007, 15:56
Ja res je.

In, ce ona ze govori, da se MORAS trudit - zakaj se trudi samo ona, on se pa ne? Ta `moras' naenkrat postane nekam mehak. Ocitno si lahko, namesto tega, da se trudis, nekoga podredis, da se trudi zate. Oziroma se pustis podredit.

maestro II.
16.02.2007, 18:22
dober si tole povedala Roxy

Trush
16.02.2007, 21:14
No mrjerry tko na hitro bi rekla da si zelo "zakomplicirano" (odvisno kero definicijo si bos izbral) bitje, namrec sm se nekje v ................................ prvem odstavku zgubila... Upam,da delas kj v zvezi s filozofijo ;)

Mislim da je Roxa na koncu spet prisla na vprasanje, ki je bilo sploh na zacetku postavljeno-do kam lahko poziras... Sploh sm pa js povedala, da se pogovoris (se potrudis pogovorit :rolling: ) in ce se pac drugi ni pripravljen potrudit zate in ti se naprej poziras to in se sekiras potem si ze budala in ti ni pomoci :D
Vedno je tako da se nekdo malo vec podreja in tuki sploh ne gre za to da je ona boga ker se podreja ipd... Mislim da je bilo cisto hipoteticno pac za zensko receno, veliko je zvez tudi obratno...

Splash
17.02.2007, 22:19
preprosto gre za konflikt med dvema osebama v odnosu...ne pojmujeta stvari na isti način...ona bi hotla bolj kakovostno zvezo,njemu je všeč kako je zdej,ona bi rada mela čisto stanovanje,njegova navada je pa da meče gate po stanovanju.gre se samo za to ko se ti osebi spoznata kot osebnosti,potem se bo tisti ki mu je 'vseeno' vedno zanašal na to da bo druga oseba naredila po svoje torej da bo neki 'nadstandard' brez da bi moral migniti.kar je slabo za zvezo ker bo tisti 'pridni' osebi enkrat do****il....:nonono:

nattka
18.02.2007, 13:17
sploh pa je pri primeru umazanih gat brezveze filozofirati ... od odraslega moškega pričakujem, da da toliko nase da jih pospravlja za sabo ...

če zato porabi ves TRUD in se pri tem zelo UTRUDI me pa ne zanima ... naj se pa zdresira, če mu to zamara mozak ...

mrjerry
19.02.2007, 09:24
ja đeri...sam tule je globlji problem.
ona nosi breme zveze, on ne in njej to najeda...
če se je pa pustila podredit je njen problem to naj sama natuhta

vedno je nekdo podrejen v zvezi-tisti, ki je šibkejši...zakon narave la kaj?

sam spet je tu druga težava (beri)...mislim, da takšna ne smeta bit skupaj-ne moreš vedno vleči vlakca zveze in vse porihtat sam...ne gre, vsaj dolgoročno ne


Eden od partnerjev se potrudi in se poskusi spremeniti, prilagoditi svoj način življenja, da osreči drugega. Drugi partner ohranja svoje napake. Opravljenih "nešteto" razgovorov. Ampak vedno znova, ko drugi naredi napako, reče: "Oprosti!" in to je to, življenje gre naprej. Prvi partner ugotovi, da mu počasi zmanjkuje energije, da bi vse skupaj še prenašal. Volje, pripravljenosti in ljubezni je še mnogo, toda kakšen je smisel, kadar se druga polovica ne prilagodi, ne spremeni, ne dozori?

No tole pa JE dobro povedano :approve:

roxa
19.02.2007, 10:17
sploh pa je pri primeru umazanih gat brezveze filozofirati ... od odraslega moškega pričakujem, da da toliko nase da jih pospravlja za sabo ...

če zato porabi ves TRUD in se pri tem zelo UTRUDI me pa ne zanima ... naj se pa zdresira, če mu to zamara mozak ...

mislim, da se ne gre za umazane gate:D

nattka
19.02.2007, 17:57
mislim, da se ne gre za umazane gate:D

seveda ne ... gre za princip ...

gate so prispodoba brezveznih navad ...

roxa
20.02.2007, 10:46
seveda ne ... gre za princip ...

gate so prispodoba brezveznih navad ...

niso vse brezvezne...

mrki62
20.02.2007, 11:06
niso vse brezvezne...
Mogoče je mislila da so brezvezne - če nimaš kaj za not dat cccccccc :P

louise
20.02.2007, 11:31
Spol, nepomemben, starost, nepomembna. Dolžina razmerja, nekaj let. Kot vsako, tudi to, razmerje z napakami. Eden od partnerjev se potrudi in se poskusi spremeniti, prilagoditi svoj način življenja, da osreči drugega. Drugi partner ohranja svoje napake. Opravljenih "nešteto" razgovorov. Ampak vedno znova, ko drugi naredi napako, reče: "Oprosti!" in to je to, življenje gre naprej. Prvi partner ugotovi, da mu počasi zmanjkuje energije, da bi vse skupaj še prenašal. Volje, pripravljenosti in ljubezni je še mnogo, toda kakšen je smisel, kadar se druga polovica ne prilagodi, ne spremeni, ne dozori? A ni potemtakem to samo podaljševanje agonije? Ali, če imaš nekoga neskončno rad, ga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami in potem tvegaš, da se ti nekega dne še samo "strga", ker vmes mirno "požiraš"? Ali sploh ima še kakšen smisel ponovno poskusiti, ko eden od partnerjev mirno vnaprej pove, da se ne zmore več truditi z isto vnemo, kot se je do sedaj in da je pripravljen odnehati?

Kam naprej?


Zelo znano... vse tole. Pa si si vedno sam kriv. Samo ponavadi premlad, da bi prej razmišljal. V imenu ljubezni pač narediš vse... In potem, ko ti zmanjka volje... odgovor drugega udeleženca je: Ja kaj ti pa manjka? Nič. Njemu nič ne manjka, seveda, če mu je bilo vedno v vsem ustreženo. Ne ve, kako je če kdaj rečeš ne. Ne razume te, ker ne ve, ker se ne more postaviti v tvojo kožo. Ker zanj je vse super. Ni odrekanja, ni truda, ni treba it prek sebe. Ker mi šibkejši, vse pogoltnemo. Dokler ne postanemo močni. In takrat je lahko že prepozno. Takšno je življenje, takšno je odraščanje. In vse bolj se mi zdi, da je bolje začet neko zvezo šele pri tridesetih. Ko si malo bolj oblikovan in te težko kdo premakne od svoje osi. Ljubezen gor ali dol.