Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : Rast......


spartan
15.03.2007, 17:47
...malo me zanima, koliko od vas je prišlo do točke, ko ste ugotovili, da si vi želite napredovati. Da želite več od življenja. Da bi radi rastli......partner pa je drugačen.

Ima vas rad, ampak ne more držati koraka z vami....in veste, da bo tako vse življenje, če ostaneta skupaj.

Rad bi drugačno mnenje kot v smislu........partnerja si morata pomagati itd. Tukaj naj razjasnim, da tema ni o pomaganju drug drugemu:)

Kaj bi vi/ve storili/e? Ko eden od partnerjev preraste drugega......

Katrin
15.03.2007, 18:35
Definiraj rast.

chicken
15.03.2007, 18:59
odvisno...če bi lahko shajala s tem...potem ok.če ne,potem pa nevem...prosila bi partnerja če se lahko vrne pou poti do moje točke, in če ne...jah nvem...si pa poiščeš koga na svoji ravni...:blush:

Lencka
15.03.2007, 19:35
...malo me zanima, koliko od vas je prišlo do točke, ko ste ugotovili, da si vi želite napredovati. Da želite več od življenja. Da bi radi rastli......partner pa je drugačen.

Ima vas rad, ampak ne more držati koraka z vami....in veste, da bo tako vse življenje, če ostaneta skupaj.

Rad bi drugačno mnenje kot v smislu........partnerja si morata pomagati itd. Tukaj naj razjasnim, da tema ni o pomaganju drug drugemu:)

Kaj bi vi/ve storili/e? Ko eden od partnerjev preraste drugega......
Razbilo se je. Ker je težko plesat z nekom, ki nima istega ritma kot ti.

kabala
15.03.2007, 20:26
jaz sem se zdela njemu tečna, ker bi šla počasi na svoje, pa potem otroka itd. zame je to pri najini starosti oz. v bližnji prihodnosti nekaj normalnega, njemu je bila muka o tem razmišljat. zakaj bi mučila eden drugega?

sončna
15.03.2007, 23:03
Pri meni se je to zgodilo..mene zanima polno stvari..otroci, hodim na faks, imam zanimivo službo, hobiji..včasih imam občutek, da bom sama sebe nekje srečala.. :) Moj je pa ostal na isti stopnji kot takrat ko sva začela..zadovoljen, da ima mene, otroke in službo..in to je to...ostalo ne obstaja..ne družba, ne hobiji, ne nič..Nekaj časa sem mislila, da je to prehodna faza in da se bo kaj spremenilo...pa potem ugotoviš, da se ne..pa te zjezi..pa mu poveš to..pa dobiš odgovor, da je on pač tak, jaz pa drugačna..on pesimist, jaz optimist..potem vprašaš samega sebe..kaj pa če je z mano kaj narobe..sem prezahtevna...bi morala biti res samo ljubeča mati in žena, ostalo pa naj ne bi obstajalo?
Kaj narediti?..Že zdavnaj sem rekla, da bom spakirala in šla..pa vseeno pomisliš kaj pa če se bo spremenil...pa sledijo padci in vzponi..pa je začaran krog..
Najboljša rešitev bi bilo iti narazen, če ugotoviš da te to tako moti, da s tem ne moreš živeti..
Tukaj je lahko biti pameten in razpredati kaj bi naredil..v resničnem življenju je pa malo drugače..za sabo potegne veliko stvari..
Pravilen odgovor?...Spakiraj..?Ostani..?Narediš seznam plusov in minusov pa se potem odločiš..?Vsak se mora sam zase odločiti..vsak ima svoje mnenje in razloge..pa bodi brihten, če si lahko :D

Lep pozdravček...

Nodika
16.03.2007, 06:18
...malo me zanima, koliko od vas je prišlo do točke, ko ste ugotovili, da si vi želite napredovati. Da želite več od življenja. Da bi radi rastli......partner pa je drugačen.

Ima vas rad, ampak ne more držati koraka z vami....in veste, da bo tako vse življenje, če ostaneta skupaj.

Rad bi drugačno mnenje kot v smislu........partnerja si morata pomagati itd. Tukaj naj razjasnim, da tema ni o pomaganju drug drugemu:)

Kaj bi vi/ve storili/e? Ko eden od partnerjev preraste drugega......



Spartan jaz te nisem razumela najboljš?

O kakšnem napredku govoriš?

Če govoriš o duhovnem napredku, tukaj partnerstvo nima nobene veze. Na duhovnem področju mora vsak osebek samostojno delat, ne glede na razmišljanje in stanje njegovega partnerja.

Preraste v kakšnem smislu? :dontknow:

Leeloo
16.03.2007, 19:26
Trenutno sem jaz v takšni situaciji... in sploh ni fajn. Ful se imava rada, in to zadevo še otežuje.

Veš, Spartan, in potem pridejo dnevi, ko dobiš ogledalo v drugih ljudeh, v katerih se za trenutek odbleskneš in vidiš, da se ob partnerju namenoma sam dušiš in spravljaš na "nižji" nivo... ko pride ene par takih zaporedoma, in če si resničen sam s sabo, potem je nekega dne preprosto konec... ker se mi ne zdi smiselno, da bi ubil velik del samega sebe zato, da bi bil drugi srečen in da ga ne bi prizadel. Saj tisti določen del tebe še vedno šajna, tisti, ki se dotika tudi sonca tvojega partnerja, ampak na drugih predelih je pa suša... in puščava.

Trenutno še ne vem, kaj bom naredila, mislim pa, da nama ni ravno naklonjeno biti skupaj, pa čeprav se imava tako noro rada...


LP,

volunteer-ka
16.03.2007, 19:41
se opravicujem ker motim, ampak....

Kako ves da bo tako ostalo vse zivljenje, ce ostaneta skupaj?
Si ze pogledal partnerju v oci, nisi umaknil pogleda, si govoril iz srca, je partner obcutil kaj mu zelis povedati? Probaj...
jaz sem....


Lahko da se je partner sele privadil na drugacno zivljenje (ne vem koliko casa sta skupaj)
Vsi se vec ali manj bojimo sprememb. Nekateri radi zivijo v ustaljenem ritmu, drugi v spremembah, razvoju...
Tezko je pa ziveti v rutini... dolgocasno je ja ko znas ze partnerju brati misli...

PrincessOfTheSeas
19.03.2007, 12:05
Uh... Skozi tole sem pa že šla :)

V moji najdaljši zvezi se je zgodilo prav to. Jaz ves čas stremim k temu, da osebnostno rastem, se razvijam in spoznavam življenje takšno kot je - realno. Vsekakor se je pri meni zgodilo prav to, da je on še vedno ostajal na stopnji 20-letnika, jaz pa sem že bila nekje daleč spredaj. Seveda je v takšni vezi zelo težko funkcionirati. Ker pa ti človeka ne moreš spreminjati, ker ga ne moreš prisiliti, naj osebnostno raste s teboj, če tega sam ne želi, je takšno vezo nesmislno nadaljevati. Sploh zase vem, da si nikakor nisem želela mu biti mama... Zato sva pač zaključila odnos, v katerem bi (predvsem jaz) trpela.

Trobentica*
19.03.2007, 12:36
V vaših zgodbah tudi jaz prepoznam samo sebe. Ko je on obtičal na eni točki in bil zadovljen s tem kar ima in brez želja in teženj po več in boljšem. Jaz pa polna zagona, kako bi to kako bi tisto, tako me je začel ovirat in pridigat, nikakor mi ni stal ob strani. Jaz pa pač sem se prilagodila njemu in tako pozabila na stvari ki so me zanimale, na želje ki sem jih imela in cilje. Nato sem spregledala kaj počnem in se zamislila nad sabo, če si res želim takšno življenje, da bom nesrečna in se v vsem prilagajala njemu?:?: . Na živce mi je šel v vseh pogledih. Neznosen in naporen pa čeprav bi se moral zaradi vsega sekirat on sam in sam pri sebi razčistit stvari ne pa da jaz trpim zaradi tega. Toda na vse kar mi je naredil sem ga imela še vedno rada pa čeprav sem ga po drugi strani sovražila. Najtežje je končat s tem, meni je bila najtežja misel da se ne bova nikoli več videla, ker konec koncev je bil po drugi strani vredu ... vredu v primeru da sem se odrekla vsem in delala kot bi rekel on :dontknow: .

Njuška Trap
27.03.2007, 16:43
Kaj narediti v taki situaciji? Oditi. Been there, done that.

...ker, ne glede na to, kako hudo je bilo sprva bivšemu fantu (najbrž tudi meni), se je kasneje izkazalo, da sem naredila edino prav - za oba. Ker sva šla lahko samo v tem primeru OBA naprej.

spartan
28.03.2007, 06:22
...kaj ste pa naredili tisto "najprej".....kateri je bil tisti usodni korak, popolnoma drugačen od preteklosti, ki je "naredil prostor" za novo v vašem lajfu?

spartan
28.03.2007, 06:28
...kaj je bil "impulz" za kaj takšnega.....enostavno prevelika nemoč, apatičnost, trenutek, pogovor.....:shy:

Za kaj takšnega je potrebno imeti dovolj moči; kje ste jo našli....ali je že bila v vas:shy:

Leeloo
29.03.2007, 14:48
Hoj :) Da se malce oglasim ;)

Malo sem premeštrala vse skupaj v sebi, par stvari se je vmes zgodilo, med vsem tudi to, da sem nekega dne totalno popenila in se določila, da tako ne gre več naprej... In se opazovala... preprosto...

mislim, da sem prišla do nekakšnega zaključka. Uvidela sem, da imava samo še odnos "bratec-sestrica" (prej pa mi ni blio zaboga jasno, kaj ne štima, in sem si s tem razbijala glavo še in še in skušala "pomagat")... in ne več partnerskega odnosa. Mislim, da je to glavna stvar, ki sem jo morala poštudirat. Poleg tega pa tule sovpada še ena olajševalna okoliščina - dobila sem se s frendom, ob katerem totalno zaživim, se spet scentriram v svojo os, in takrat mi je vse totalno jasno... Pa traja še dalje, tudi, ko njega ni več ob meni. Ohranjam sebe in vedno bolj sem jasna. Nisem se zaljubila, ne ;) In vidim, da pri partnerju tega nimam. Ob vsem norem razmišljanju, kaj je narobe in kako naj pomagam, sem izgubila samo sebe in se čisto razvodenela, ampak kot vedno... popenim tik preden me do konca zmanjka in takrat naredim "kaboom" in stvari se s premikom v moji glavi začnejo reševat.

Z mojim (nevemkakonajgadefiniram) imava čudovit odnos, ful se imava rada, ampak le kot ena dvojčka, in to je to... Vsaj kar se moje strani tiče. Partnerstvo je začelo izginjat nekje ob poti. Je čudovit človek, želim mu vse najboljše na svetu, in mislim, da bo takšno življenje tudi imel. Trenutno je tako, da še vedno živiva skupaj, tudi še nisva naredila konca, ker se meni stvari dogajajo in odkrivajo on a daily basis, se pa dost malo vidiva. O vsem ga obveščam, do njega sem popolnoma iskrena, in tudi on vidi, da ga imam ful rada in da mu ne lažem, ne delam ****arij, ampak pač da se mi dogaja na svoji poti in da prihajam k sebi. Mislim, da tudi ugotavlja, da je tu vse manj prostora za najino partnerstvo. Enkrat v prihodnosti se bova mogla mal usest dol in se pogovorit, potem bomo pa vidli, kaj bo. Upam, da ga ne bo preveč zlomilo. Pač sva na različnih valovnih dolžinah, različne stvari si želiva od življenja in ***i ga, če ne gre, ne gre.

Trenutno sva v takšni fazi, da se bolj ukvarjava vsak s sabo kot drug z drugim in tako je prav. Najbolj na mestu.

Spartan, pri vsakemu rešitev pride čisto "po njegovo" ... tisto, kar pač rabi, pride mimo... če človek zna zadevo zagledat takšno, kot je in se ne skriva za rožicami in pentljcami, potem se zgodi... Zahteva pa energijo in dobro voljo obeh. Predvsem pa štekanje, da z nobenim ni nič narobe, samo skupaj ravno ne moreš bit. :)


LP

spartan
30.03.2007, 07:39
Hoj :) Da se malce oglasim ;)

Malo sem premeštrala vse skupaj v sebi, par stvari se je vmes zgodilo, med vsem tudi to, da sem nekega dne totalno popenila in se določila, da tako ne gre več naprej... In se opazovala... preprosto...

mislim, da sem prišla do nekakšnega zaključka. Uvidela sem, da imava samo še odnos "bratec-sestrica" (prej pa mi ni blio zaboga jasno, kaj ne štima, in sem si s tem razbijala glavo še in še in skušala "pomagat")... in ne več partnerskega odnosa. Mislim, da je to glavna stvar, ki sem jo morala poštudirat. Poleg tega pa tule sovpada še ena olajševalna okoliščina - dobila sem se s frendom, ob katerem totalno zaživim, se spet scentriram v svojo os, in takrat mi je vse totalno jasno... Pa traja še dalje, tudi, ko njega ni več ob meni. Ohranjam sebe in vedno bolj sem jasna. Nisem se zaljubila, ne ;) In vidim, da pri partnerju tega nimam. Ob vsem norem razmišljanju, kaj je narobe in kako naj pomagam, sem izgubila samo sebe in se čisto razvodenela, ampak kot vedno... popenim tik preden me do konca zmanjka in takrat naredim "kaboom" in stvari se s premikom v moji glavi začnejo reševat.

Z mojim (nevemkakonajgadefiniram) imava čudovit odnos, ful se imava rada, ampak le kot ena dvojčka, in to je to... Vsaj kar se moje strani tiče. Partnerstvo je začelo izginjat nekje ob poti. Je čudovit človek, želim mu vse najboljše na svetu, in mislim, da bo takšno življenje tudi imel. Trenutno je tako, da še vedno živiva skupaj, tudi še nisva naredila konca, ker se meni stvari dogajajo in odkrivajo on a daily basis, se pa dost malo vidiva. O vsem ga obveščam, do njega sem popolnoma iskrena, in tudi on vidi, da ga imam ful rada in da mu ne lažem, ne delam ****arij, ampak pač da se mi dogaja na svoji poti in da prihajam k sebi. Mislim, da tudi ugotavlja, da je tu vse manj prostora za najino partnerstvo. Enkrat v prihodnosti se bova mogla mal usest dol in se pogovorit, potem bomo pa vidli, kaj bo. Upam, da ga ne bo preveč zlomilo. Pač sva na različnih valovnih dolžinah, različne stvari si želiva od življenja in ***i ga, če ne gre, ne gre.

Trenutno sva v takšni fazi, da se bolj ukvarjava vsak s sabo kot drug z drugim in tako je prav. Najbolj na mestu.

Spartan, pri vsakemu rešitev pride čisto "po njegovo" ... tisto, kar pač rabi, pride mimo... če človek zna zadevo zagledat takšno, kot je in se ne skriva za rožicami in pentljcami, potem se zgodi... Zahteva pa energijo in dobro voljo obeh. Predvsem pa štekanje, da z nobenim ni nič narobe, samo skupaj ravno ne moreš bit. :)


LP

kaj pa ta frend pravi:shy:

a te je pripravljen počakati, da razjasniš kako in kaj:shy:

Grey
30.03.2007, 13:35
Bi lahko razložili malo bolj natačno kaj štejete pod rast? Namreč jaz osebno sem prepričan, da je to mešanica duhovne in materialne rasti. Slednja se bolj nagiba k pohlepu in vodi na temno stran duhovnosti. Torej nekako furam življenje tako, da si zadovoljen s tem, kar imam in uživam v življenju kolikor morem.. Kaj mi bo BMW X5, če imam recimo Peugeot 407. Kaj mi bo večje stanovanje, če imam 80m2 veliko stanovanje ali pa recimo neko povprečno hišo. To so tako ali tako samo materialne stvari. Kaj pa duhovna rast? Človek se tako ali tako izoblikuje že v mladosti še preden se sploh poroči. Torej kam rasti? Sem prepričanja, da neskončnost ne obstaja tudi vesolje ni neskončno, idej ni nikoli neskončno, možnosti ni nikoli neskončno. Torej mora nekje obstajati meja razvoja tako materialnega, duhovnega kot znanstvenega. Nemara je stvar obratna...optimisti so tisti, ki so zadovoljni sami s seboj, pesimisti pa tisti, ki venomer težijo po nečem, ker imajo občutek nezadovoljstva in neizpolnitve. Give me some feedback, ker me zelo zanima, kaj pravite. :)

Leeloo
30.03.2007, 14:07
kaj pa ta frend pravi:shy:

a te je pripravljen počakati, da razjasniš kako in kaj:shy:

Uh marička :D

Ni bitno... vsaj trenutno to ni pomembno. Ker dopuščam možnost, da me tam privlači tisto, česar v moji zvezi ni. ;) Jaz si pa itak morm prit na čisto, kaj bi sploh rada. Tako da un frend gor al dol, pride na vrsto čez kar nekaj časa, če sploh.

Itak je pa to samo teorija, potem kako se realnost odvije, je pa lahko čist drugače. Trenutno samo pametujem. :)

foninamchara
31.03.2007, 00:18
...Kaj pa duhovna rast? Človek se tako ali tako izoblikuje že v mladosti še preden se sploh poroči. Torej kam rasti? Sem prepričanja, da neskončnost ne obstaja tudi vesolje ni neskončno, idej ni nikoli neskončno, možnosti ni nikoli neskončno. Torej mora nekje obstajati meja razvoja tako materialnega, duhovnega kot znanstvenega. Nemara je stvar obratna...optimisti so tisti, ki so zadovoljni sami s seboj, pesimisti pa tisti, ki venomer težijo po nečem, ker imajo občutek nezadovoljstva in neizpolnitve. Give me some feedback, ker me zelo zanima, kaj pravite. :)

Ravno v tem je point... nekateri se v duhovni rasti ustavijo na nivoju najstnika, drugi rastejo naprej
in po mojem mnenju duhovni rasti nikoli ni konca ;)
in če težiš po kakršnikoli rasti ni nujno da si pesimist, obratno lahko si pravi optimist
zaradi tega ker težiš v smer rasti in posledično tut da veš kaj hočeš....
S strani da si optimist ker si skozi na isti ravni.... no to bi lahko rekla, da ne morm komentirat,
ker nisem tak tip človeka, ampak to je tako kot pri papigi kateri je dom kletka, v njej se počuti varno
in zato se tudi vrača vanjo oz. se tudi boji iztopiti ven.... :p če si pa upa ven in vidi kaj je svoboda,
kaj vse lahko počne izven svoje kletke se bo vedno manj vračala vanjo in si iskala nove "prostorčke" pod soncem... ;)

V odnosu s partnerjem te ravno to da nekdo obstoji na eni ravni in se zadovolji s tem najbol moti...
vendar vsako razmerje je zgodba zase in je tudi odvisno od posameznika kolko je navezan na partnerja...

Crt0mir
20.04.2007, 09:53
Meni se pa vse bolj dozdeva, da ljudje sploh nismo ustvarjeni za življenje v dvoje...sej ne rečem,
da nam malo romantike in ljubezni ne paše, samo smo si ženske in moški tolko različni, da mora
človek po nekaj letih skupnega življena res biti strpen, da premaga te razlike...***** ga...

Sploh pa dolgotrajna ljubezen več ni tista prava ljubezen, ampak bolj mešanica medsebojnega prijateljstva, spoštovanja in navezanosti.

LP

Lencka
20.04.2007, 13:13
Sploh pa dolgotrajna ljubezen več ni tista prava ljubezen, ampak bolj mešanica medsebojnega prijateljstva, spoštovanja in navezanosti.

LP

... in še česa... (pa ni važno, no) Razloži mi, prosim, kaj pa je potem po tvoje ljubezen, če ne (tudi) to, kar si naštel.

Crt0mir
24.04.2007, 09:36
Po dolgotrajni ljubezenski vezi potem manjkajo matuljčki, ki odletijo neznano kam...

Mogoče pa so metuljčki tisto pričakovanje neznanega, ki ga pri dolgotrajnešem partnerju ni več...

Leeloo
28.04.2007, 15:17
No, takule :)

Moja zveza se je zaključila, in mislim, da v dobro obeh. :) Meni paše, ker lahko grem naprej s svojim življenjem, ne izgubljam se več v tuhtanjih "Kaj še narediti, da bi stvar laufala...?" in tako mi je odpadel ogromen kamen z duše. On je poštudiral par stvari, se zavedel nekaterih, in se kar dobro drži, glede na vse skupaj - sem vesela.

Seveda se potem sprašujem, a sploh je možna med dvema zveza, v kateri bi večina stvari laufala (ajde, kriznih obdobij ne štejem zraven, ki so itak v vsaki zvezi), ampak... kaj hočem... raje kot da sem nesrečna, sem sama in se imam fajn. ;)

Lep pozdrav vsem, pa čudovit dan vam želim :)

Leeloo

nattka
28.04.2007, 15:18
Po dolgotrajni ljubezenski vezi potem manjkajo matuljčki, ki odletijo neznano kam...

Mogoče pa so metuljčki tisto pričakovanje neznanega, ki ga pri dolgotrajnešem partnerju ni več...

vendar je treba pretehtati, če se zaradi nekaj metuljčkov splača uničiti dolgotrajno zvezo ...

Leeloo
28.04.2007, 15:21
Mislim, da se sčasoma metuljčki preselijo na drug nivo... :) Vem pa še ne. ;) Kaj pravite tisti, ki ste že dalj časa v zvezah?

Odeen
28.04.2007, 19:04
zanimiva tema..., bom še jaz nekaj napisal, čeprav priznam, ne vem čisto točno kaj mislite s tem "rast"... saj razvijamo se konstantno, z vsakim dnem pridobivamo nove izkušnje in spoznanja, katera nam premikajo dotedanje temelje, nam rušijo stare mostove in gradijo nove, po katerih gremo potem naprej..., po moje no.

In ja, problem nastane, ko se ustavi ta rast, taka al drugačna. Ko začutiš, da tako ne bo šlo več naprej, ne nazaj, nikamor skratka... Tudi jaz sem dal že to čez, pa sem bil sveto prepričan, da je ta (tista takrat) edina "ta prava", da brez nje pa ne bo nič in podobne bedarije. Pripravljen sem bil vstrajat, pa čeprav ni blo več metuljčkov, ne iskric, skratka ničesar ni bilo več, kar bi poživljalo odnos. Vse je postalo rutina, navada če hočete...Potem me je pa enkrat zadel..., če bom hotel bit s katero skupaj in srečen, potem moram bit jaz jaz (Leeloo to lepo opiše kot os) in se začet po tej osi vspenjat sam. Ja sam. Ker, ne morem bit partnerki v oporo, če sem sam "podrt", mehak, nedodelan, nedorasel bi tudi lahko rekel temu.

In še danes verjamem, da moram najprej "pošlihtat" sam pri sebi, če in preden bom lahko svoji partnerki to kar naj bi bil, partner namreč ;) In moram reč, da mi je zdaj z mojo pupo zelo zelo fajn.

plebs
10.05.2007, 12:25
Spoznaš ponavadi neko osebo ko se vam poti križajo ... Če bosta na isti poti ostala celo življenje ali pa pol leta je pa nemogoče predvideti ... Moje osebno mnenje ... ko nekaj ne gre - move on. Ko se vama poti ločita je vztrajat boleče ali za enega ali za oba, ker bi eden od vaju rajši v tem trenutku bil nekje drugje ... to pa ni prava ljubezen. To je ze prisila v neke okvire "zato ker je to treba" .. ali "zato ker sva ze toliko let skup" ali "zato ker so otroci" ... ce je bilo 15 let lepih, pol je treba teh 15 let spakirat v kovcek in uzet s sabo lepe spomine, brez tega da naslednjih 15 postane grdih.

Grey
14.05.2007, 18:37
Pričakovati, da boste vedno doživeli metuljčke ob partnerju je neumnost. To nikoli ni obstajalo in tudi nikoli ne bo. Če vam je cilj to, da doživljate metuljčke, potem se vpišite na BungeeJumping pa še takrat boste po določenem času postali imuni na njih. Imunost na metuljčke je neizbežna. Del razvoja zveze z osebo ali pa športom. Ko enkrat srečaš toliko različnih ljudi, potem postaneš imun tudi na tovrstne metuljčke, ker veš, kaj lahko pričakuješ - osebo "preskeniraš" in veš kakšna je.

Drugo stvar pa je odtujenost. Za to sta si pa sama kriva. Slaba komunikacija, brez skupnih hobijev, brez ciljev, lenoba...ja takrat si pa predstavljam, da nastane možnost, da se ločita oz. razideta. Pač čisto psiho/sociološki problem.

Če primerjaš dve zvezi npr. z današnjo partnerko si obiskal vse mogoče stvari. Po nekem času se ločita, ker ne najdeta ničesar več kar bi vaju povezovalo. OK, si rečeš, in najdeš drugo. Ker si s tisto prejšnjo že praktično vse počel, kaj ti še preostane? Besed kaj hitro zmanjka, ker se po določenem času zopet zelo podrobno spoznata. Začaran krog ali kaj drugega?

Jaz poskušam furati lajf tako, da nekatere stvari vzamem take kot so - t.j. kot del življenja, kot neko reko. Nekatere ovire reko preusmerijo drugam, druge pa lahko podre. Če pogledaš na življenje kot celoto, se itq vse ponavlja. Zakaj bi si potem brezveze belil glavo s trivialnimi problemi, če lahko uživam? ;)

anarchy
16.05.2007, 15:12
Definiraj rast.

Po mojem je mislu, ko nekdo postane bolj potreben in ga partner-ca ne mora zadovoljiti vec. Mislim rast, kr neki, kje je nasu tako besedo.

bozickus
15.06.2007, 12:33
Definitivno na bolje.
Sicer sem tretji mesec samski, bolj se posvečam delu in bolje izkoristim svoj prosti čas.
Bolj sproščen, z novimi cilji, bolj aktiven, komunikativen...Pri dekletih pa malce bolj previden.

Pet let življenja z osebo je povzročilo, pa ravno na 1.april, da sem spokal od nje.

Moram reč, da je zadnje leto zavirala mojo duhovno, družbeno in seksualno življenje.
Sam sem visel na spletnih straneh in četih za zmenke, stike, vendar samo prek tipkovnice.
Ko pa je bilo treba priti v kontakt, me je nazaj držala vest, saj si nisem hotel dovoliti, da se zapletem. A imam dekle.

Najtežje pa je, da moraš narediti korak dalje.