Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : odpustiti staršem


Škrlatka
02.08.2007, 12:24
Predstavljajte si, da vas je v otroštvu pri 3 letih mama zapustila samo z očetom, sedaj se po 20 letih kar naenkrat pojavi, prej pa ni imela nobenega stika z vami, zapustila vas je zaradi kariere in denarja, bi ji odpustili in jo imeli kot za mamo? sprašujem se, kje je tista meja, kjer ne moreš odpustiti več svojemu staršu? a je le ta vez ta ljubezen, otroci starš, res tako močna da prestane vse?

Lencka
02.08.2007, 12:30
Ne, ne prenese vsega. Tudi ta ima svoje meje.
In v konkretnem primeru - ne vem, če gre za odpuščanje... Odvisno od osebe, verjetno. Samo "mama" pa ne bi bila, vsaj meni ne.

Žeruh
02.08.2007, 12:47
Vsi lahko teoretiziramo, kaj bi naredili v tem primeru, dejstvo je pa da nih če ne ve kako bi res bilo v taki situaciji. Mislim, da ji jaz ne bi takoj odpustil, bi pa ji dal možnost, da se potrudi "oddolžiti".... kaj lahko sedaj naredi zame (koliko keša in drugih dobrin mi lahko ponudi, kako mi lahko pomaga v moji karijeri,....) Take zadeve lahko omehčajo srce.
Trma in jeza pa ne bodo olajšali bolečin v duši. Na istem si kot prej.

Kaja
02.08.2007, 14:02
Moj znanec je imel podobno situacijo, vendar z očetom............je potem sicer komuniciral z njim, vendar, ko je oče umrl in so ga klicali zaradi stroškov, je lepo razložil, da on z njim nima nič in ga lahko tudi v prvi graben stresejo, če želijo............dejstvo je, da jaz ne bi mogla odpustiti, je ni variante...........tisto, kar žeruh pravi, je pa potem samo izkoriščanje, vendar zase vem, da meni moj ponos tudi tega ne bi dovolil.............

Luka2k
02.08.2007, 16:09
Odpusti, a ne pozabi.
Sliši se zelo klišejsko a funkcionira. Šele ko ji boš odpustila (te ne košta nič, le malce dobre volje) boš lažje živela.

Irina
02.08.2007, 17:31
Se strinjam z Luka2k. Odpustiti pomeni, opraviti s svojo boležino, osamljenostjo, svojo samopodobo, jezo, razočaranjem.......... V idealnih okoliščinah bi to zmogli, ker pa nismo idealni je težko. Za začetek ne razmišljaj o odpuščanju. Dovoli ženski, ki je tvoja biološka mati, da se ti odpre, ne prosi odpuščanja. Daj si in ji možnost, da se spoznata. Čas bo pokazal katera pot bo prava.

Žeruh
03.08.2007, 07:35
Moj znanec je imel podobno situacijo, vendar z očetom............je potem sicer komuniciral z njim, vendar, ko je oče umrl in so ga klicali zaradi stroškov, je lepo razložil, da on z njim nima nič in ga lahko tudi v prvi graben stresejo, če želijo............dejstvo je, da jaz ne bi mogla odpustiti, je ni variante...........tisto, kar žeruh pravi, je pa potem samo izkoriščanje, vendar zase vem, da meni moj ponos tudi tega ne bi dovolil.............

Moja dva prijatelja (brata) sta imela tudi podobno situacijo z očetom. Ko sta postala najstnika je njihov "očka" hotel imeti stike z njimi a sta ga vztrajno ignorirala. Potem jim je mama zbolela za rakom in je morala na zdravljene. Medtem jih je očka podpiral finančno. Po končanem zdravljenju ji (njihovi mami) je kupil stanovanje in obem sinovom avto (vsakemu eden).
Mislim, da sta mu odpustila, saj hodita na počitnice k njemu v Avstrijo. Je pa res da imata še vedno nek mali odboj do njega a nimata več toliko zamere proti njemu. Mislim, da jim lahko celo zrihta službo v Avstriji, ko končata šolanje.
Sedaj pomisli..... če bi vsi skupaj kuhali mulo in trmo, a bi bili na boljšem,.... kaj bi jim "ponos" prinesel.

veska
03.08.2007, 14:47
Odpusti.

spartan
03.08.2007, 17:38
Predstavljajte si, da vas je v otroštvu pri 3 letih mama zapustila samo z očetom, sedaj se po 20 letih kar naenkrat pojavi, prej pa ni imela nobenega stika z vami, zapustila vas je zaradi kariere in denarja, bi ji odpustili in jo imeli kot za mamo? sprašujem se, kje je tista meja, kjer ne moreš odpustiti več svojemu staršu? a je le ta vez ta ljubezen, otroci starš, res tako močna da prestane vse?

...tu povsem empatično ne morem razmišljati, ampak..... če bi bilo govora o meni....bi dal njej in sebi priložnost ter pustil času čas. Vsaka zgodba ima zmeraj dve plati...in za vsako slabo ni nujno, da ne vsebuje tudi dobro.

Pa četudi pomeni, da bi se zadeva še enkrat ponovila.....ampak takšen pač sem. Če bi obstajala prilika, da bi se na ta način pomiril s svojo preteklostjo.......bi jo zagotovo pograbil.

Lencka
03.08.2007, 18:41
Zanimivo se mi zdi, da tolio govorite od odpuščanju. To pomeni, da bi materih grozno zamerili, če bi to naredila - samo v tem primeru je potrebno odpuščati, če preprosto sprejmeš dejstvo, potem to ni potrebno - in če bi ji, dvomim, da je kdorkoli od nas toliko "velikega duha", da bi kar čez noč odpustil. Oziroma mi ni jasno, kako bi potem pa kar lahko imeli neke ljubeče odnose starš-otrok. Ne gre za to, da preteklosti ne bi pustila, da mine, amapk jaz osebno bi težko imela ljubeč odnos z nekom, ki bi mu še malo prej nekaj zelo zamerila. Kaj vem, pač tako hitro ne skačem v čustvih do drugih ljudi.
Ok, če je to stvar, ki se "zameri", je pa sploh drugo vprašanje. Ne bom "pametovala", ker je res - lahko je govoriti, dokler nisi na nekem mestu. A vseeno se mi zdi, da je malo enostransko, če govorimo v takih primerih o obsojanju matere (zakaj bi ji sicer, kot sem že rekla, morali odpuščati?) - bogve, kaj je stalo za njeno odločitvijo, da zapusti otroka in partnerja.
To, o čemer govori Žeruh, pa zame ni nič drugega kot "kupovanje" ljubezni. Ponos gor ali dol, zdi se mi, da ne gre toliko za to - meni to ni ok. Saj sam ugotavljaš, Žeruh, da nekih pristnih čustev pa kljub temu ni med njimi. In kako naj bi bila? Z denarjem lahko kupiš le kvazi-ljubezen in kvazi-spoštovanje... pravega pa ne.

Žeruh
04.08.2007, 06:21
o kupovanju ljubezni bi se lahko razpravljalo ohoho (fant, ki zapeljuje punco in ji kupuje darila, pelje na večerje,....). Vsaka (večja) ljubezen se začne z darili in potem nadaljuje z dobrimi odnosi - taki so pač ljudje (večina njih).
Misliš, da so moji znanci čez noč oprostili očetu? Vsi lajko razpravljamo o tem, kaj bi mi naredili v tej situaciji...ali kaj bi naredili, če bi vbili prevarani,...kaj binaredili, če bi nas (vas) paretner pretepal.... Ravnali bi res verjetno tako. Čez tri dni bi de premislili, in čez 5 dni bi se zopet odločili drugače.
Hočem reči, da nekdo, ki ti lahko pomaga, ali je to nekdo X in Y ali pa mama, ki te je zapustila, je lahko tvoj prijatelj....sčasoma.

Lencka
05.08.2007, 14:58
se strinjam o tem, da je nekdo, ki ti pomaga, lahko ščacoma tvoj prijatelj...
ne strinjam pa se s tem, da se z finančnimi in drugimi darili rešuje nek odnos, ki je zastal na neki točki, in niti slučajno se ne strinjam s tem, da se ljubezen začne z darili!!! lahko, da so taki primeri, kjer zveza temelji na dajanju/sprejemanju daril, vendar to zame ni ljubezen - pa ne, da ni možno dajati/sprejemati daril iz ljubezni, v bistvu je to zelo lepo (dati in prejeti), ne more biti pa to temelj/vzrok ljubezni, temveč njena posledica.

Vsemogočni
07.08.2007, 00:30
Ki ponavadi, ko ni več daril, zbledi. Takrat se začnejo prepiri, končajo pa različnimi krutimi dejanji ali ločitvijo. Naj;eb;ajo pa otroci, katerim nespametni "starši" skoraj sigurno pokvarijo življenje. :veryevil:

Luccka
07.08.2007, 16:51
dvomim, da po 20 letih obstaja kakšna vez med staršem, ki ni bil prisoten v času odraščanja....na človeka, ki ga ne vidiš 20 let enostavno pozabiš, tudi, če je starš...potegneš črto!!

Vsemogočni
07.08.2007, 17:13
Sem pa še v nekaj prepričan.
To mora vsak sam pri sebi razčistiti kako in kaj. Kajti kdorkoli ni imel takega problema, tega ne more pod nobenim pogojem niti ocenjevati, niti kaj dost komentirati, ker ima na vse skupaj popolnoma drugačen pogled. Torej, kdor je prizadet, naj si vzame čas, pretuhta vse zadeve, pogleda, ali bi bil s tem, če odpusti, spet izkoriščan, ali bi bilo odpuščanje pravo in smiselno, ter predvsem, ali si obeta v prihodnjosti, če bi odpustil, resnično dobro, zdravo in predvsem pristno vez med staršema in njim/jo.
Pač odločitev vsakega posameznika, ki je doživel tak odnos staršev. In kakorkoli se kdo odloči, mu ne more nihče, prav nihče, ničesar očitati :2thumbs:

Snegec
08.08.2007, 00:06
Potegneš črto in začneš znova. In "mami" to tudi poveš. Će se s tem strinja, fino.. if not.. get the f... out of my life.