Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : prijateljstvo - koliko je še vredno?


apancur
26.05.2008, 15:19
Kje so tisti časi, ko sem imela toliko družbe, da bi lahko izbirala, s kom bi šla zvečer ven. Ves svet je bil naš. Bili smo na vseh prireditvah, potovanjih, taborjenjih in piknikih, vsak žur je bil naš. Tudi pomoč drug drugemu nam ni bila odveč, za vse je bil čas. Za pogovore o drobnih, vsakdanjih rečeh, in za težke, globoke debate o velikih temah in »pametnih« knjigah, podnevi, zvečer ali proti novemu jutru. Veliko smo se naučili drug o drugem, lepo je bilo.

Potem pa nas je počasi vsrkavalo življenje. Selitev, študij, služba, morda vse to tudi v drugi državi, različni interesi in družinsko življenje so terjali svoje. Le malo jih je ostalo, skoraj nikogar pa nisem spoznala v zadnjih letih. Tako malo jih je, da jih, tiste v kraju, kjer živim, lahko preštejem na prste ene roke. Pa še kakšen prst ostane nezaseden.

Živim v našem glavnem mestu, ki ga imam tako rada. Za slovenske razmere je življenje v njem divje, vsi hitijo, obrazi so resni, ležernost je rezervirana le za terase gostincev v toplih mesecih. Ljudje, ki posedajo tam, so tudi mojih let, ne le mladi. Se res tako dobro razumejo, ali se mi to le zdi? So iskreni? Lepo se smejijo, sproščeni so. Kako rada bi bila del njih … Je vse to le utvara ali živim v manjšini, ki ima smolo?

Po kratkih premorih kavi pa spet vsi divjajo naprej. Vse mora biti hitro, takoj, že včeraj. Čas je postal vladar naših življenj. »Nimam časa« je najpogostejši stavek, ki ga slišim okrog. Ta stavek pa ni izrečen z obžalovanjem, temveč z brezbrižnostjo, včasih pa skorajda s ponosom in namišljeno zaskrbljenostjo. Ko se pogovarjam s »prijatelji« in znanci, pa vidim, da čas v bistvu imajo, a ga raje preživijo drugače. En od njih z drugimi prijatelji, drugi z družino, tretji pa imajo konjičke, ki izključujejo druge ljudi. Peka tort, športna dejavnost, računalniki, vse je pomembnejše od tega, da se z nekom pogovarjaš. Vse to še poskušam razumeti, le nečesa ne morem: ali ni preprosteje reči iskreno, da »nimam interesa« kot da »nimam časa«? Saj vsak, ki me pozna, vé, da cenim resnico. Saj nimajo nobene obveznosti do mene, torej zakaj je ne zmorejo izreči? Drugi priljubljeni stavek je »te pokličem«. Le nasmehnem se in nikoli se ne zmotim, da gre le za prazne besede. Potem sem še vesela, da me ne pokličejo, saj si takšnih ljudi v svoji bližini niti ne želim. Hudo mi je, da so postale besede eno, dejanja pa drugo.

Ti različni interesi nas očitno razdvajajo. Seveda nisem ista kot pri dvajsetih, življenje nas spreminja, tudi mene zanima še kaj drugega od prijateljev. Resen obraz, uglajeno vedenje, sedaj že elektronsko pošto dobivam s službenih naslovov, s službenim podpisom. Oprosti, »prijatelj«, a jaz te poznam po imenu in ne kot direktorja ali vodje tega in onega. Obsedenost z videzom. Pobešanje kože in trije kilogrami preveč so svetovna katastrofa. Sama se ukvarjam s pomočjo živalim, socialno izključenim, zanima me ekologija in še kup drugih stvari. Kako naj dopovem tem ljudem, da obstaja na svetu toliko vsega, kar nas bogati in je pomembnejše od nas samih. V osredotočenosti nase ne vidijo ničesar, kaj šele tega odtujevanja. Bližina z nekom očitno ni moderna. Ni več niti prilagajanja. V galerijo, na kratek izlet, celo na kavo morda še gredo, temu se lahko prilagodim. Kdo se prilagodi meni? Ali je res tako grozno, če človek srednjih let gre s prijateljem tudi na pivo, kot nekoč?

Še huje je, če me nekdo sicer želi videti, a očitno ni več zmožen normalne komunikacije. Tako mi je »prijateljica«, predlagala, naj si uredim skype na računalniku, da se bova lahko pogovarjali. Pa ne stanuje daleč stran, le 10 minut z avtom, službo ima še bližje, lahko bi se videli vsak dan. Druga »prijateljica« mi je pošiljala veliko elektronske pošte, raznih šal, zanimivih videoposnetkov ipd. Potem sem jo pobarala, kdaj se vidiva. Odgovora ni bilo. Ponovno sem ji poslala e-pošto s povabilom na kavo, spomnila sem jo tudi, da sva se v prejšnjem letu videli le dvakrat, na mojo pobudo, in da me skrbi, kaj se dogaja. Odgovora spet ni bilo. Potem sem ji napisala le, da ni treba, da sva še v stikih, če ne želi, dopisnih prijateljev pa ne potrebujem. Očitno ji ustreza, saj je e-pošto nehala pošiljati. Obe » prijateljici« sta mi seveda pošiljali ogromno osladne e-pošte o tem, kako dragoceno je prijateljstvo, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživimo z njimi. Višek tovrstnih drobnih hinavščin se mi zdi čestitka, ki sem jo prejela od takšnih »prijateljev« za novo leto. »Prijatelji so kot zvezde, tu so, četudi jih ne vidiš …«

Kako absurdno, da imam po vseh letih življenja v glavnem mestu več iskrenih prijateljev v rojstnem kraju kot tu. Tam »nimam časa« pomeni točno to, nič več in nič drugega. Iskreni so, če časa ni, pa se najde kmalu. Res lepo in to jim hvaležno vračam. Karkoli jih vprašam, dobim iskren odgovor, karkoli povem, me razumejo. Različni interesi nas ne razdvajajo, sprejemamo drugačen slog življenja drug drugega. Z njimi se počutim varno, sproščeno. Zavedamo se, da je življenje le eno in da so ti skupni trenutki dragoceni.

Nisem takšna, da bi visela na ljudeh. Videti nekoga tudi le enkrat na mesec ali dva je dovolj, če je le iskreno in veselo. Le pogovor, zaupanje, iskrenost, pomoč, če je potrebna. Je to danes res že preveč?

Imam krasnega partnerja. Krasen človek je, lepo se imava in razume me. Razume tudi, da se prijateljstva ne da nadomestiti s še tako lepo ljubeznijo. Poskušam se potolažiti, da je tako lažje, da je tako bolje, da se lahko bolj posvetim drugim stvarem, ki me zanimajo, pa tudi tistim redkim prijateljem, ki so še ostali. Nekaj ljudi sem sicer spoznala v zadnjih letih, a se stiki niso obdržali.

Nemirna sem. Kar strah me je praznikov, ko sva z dragim sama in se vsi porazgubijo. Se moram res sprijazniti z vso situacijo? Pred leti se mi je zgodila lepa ljubezen, ki še traja. Zato raje verjamem, da bo tako tudi s prijateljstvom.

Kaj o vsem menite vi?

Dalmatinec
26.05.2008, 20:10
Dober post...

Andreea
26.05.2008, 22:07
hmmmm...
js nimam nikakršnih problemov, ko se zelim s prijatelji dobit na kofetu ali kakšnem drugem srečanju. pa niso to "študenti z ogromno časa". imamo obojestranski interes, da prijateljstvo negujemo, za kar je treba tudi kaj "žrtvovati".

če se te vsi otepajo, bi se mogoče morala zamisliti tudi malo nad sabo? :dontknow:

flir
27.05.2008, 11:18
Ja APANCUR jaz se popolnoma strinjam s tabo, oz sem se našla v tvojem razmišljanju, samo zakaj je pa to tako, pa nima smisla, da si belimo glavo, ker je preveč zakomplicirano, zakaj na kratko, ker so vse človeške vrednote postale nepomembne, sočlovek, je važen le takrat ko ga rabiš.., pehanje za materialnimi dobrinami dan in noč ne glede na ceno soprijateljev..., ko te pa noter potegne pa potem človek ne zna ven iz tega, ne zna več normalno živet, vse to je kot droga.
Žalostno kam se naš svet vrti, res zelo žalostno.;)Bodi srečna da imaš vsaj prijatelja, ki te razume, meni gre moj partnersko-ljubeznsko prijateljski odnos po gobe počasi, ravno iz zgoraj omenjenih stvari, na žalost, samo tako pač je življenje, ker se proti temu enostavno ne da nič naredit kot se odvisnika ne da prepričati naj se gre zdravit, pač človek mora sam do teh stvari pridet.:2thumbs:

apancur
27.05.2008, 16:36
Dalmatinec, hvala.
Andreea, to, kar je narobe z mano, je prva stvar, ki se jo sprašuje vsak, ki se znajde na mojem mestu, tudi jaz sem se to že neštetokrat vprašala. A pravi prijatelj ti bo vedno povedal, kaj mu ne ustreza, ne? Obenem - če razmišljamo logično - ko grem v domači kraj, sem še vedno ista oseba in tam teh težav ni, če si pozorno brala (sori, vem, da je (pre)dolg post).

Morda je zadeva vsaj delno pogojena s starostjo, vsaj pri meni je bila. Če si zelo mlada, ni čudno, če je vse ok, če nisi, pa čestitke.

V soboto sem slučajno srečala eno od zgoraj opisanih. Pol leta ni imela časa, zdaj pa je bila neznansko navdušena. Danes me je klicala, kar tako, šla bi na kavo, pa žal nisem imela časa. Res bi jo rada videla, a težko razume, da tudi jaz, ne le ona, moram načrtovati svoj čas, da je tudi moj čas dragocen. Ona bi me kar pobrala kot stvar, ko jo rabiš ...

Flir, žal je res tako. Zanima me, če je bilo odraslim tako že takrat, ko sem bila mlajša, in je zadeva stara, ali je to res le davek na sodobno življenje. Mislim, da je tisto prvo, saj po časopisih videvam pisma osamljenih starejših ljudi, vsaj nekateri med njimi so zanesljivo zanemarili prijateljstva. Ali nas čaka isto?
Flir, vsaj pri ljubezni upam, da ti bo še kdaj lepo. Svojega dragega sem našla takrat, ko sem bila prepričana, da ga ni. Sreča pride, ko se ji že odpoveš ...

lady_lucifer
27.05.2008, 16:49
samo jamranje...

KissMe
27.05.2008, 17:47
apancur, popolnoma se strinjam s tabo, tudi sama zadnje čase opažam podobne stvari. Vsi smo preveč osredotočeni nase (saj bi rada rekla da jaz nisem, ampak to ne bi popolnoma držalo-se pa trudim:)), pomembno nam je samo tisto, kar si mi želimo... odnosi niso, kar bi morali biti, da bi dajali in sprejemali, večina ljudi samo grabi, ko pa te ne potrebuje več, pozabi nate. Niso vsi taki, jih je pa veliko.

Ne sprašuj se, "kaj je narobe s tabo, da se te vsi otepajo" (btw, res zelo nesramen komentar...), menim, da je nekaj narobe z odnosi na splošno... sicer pa... ni druge rešitve, kot poiskati kakšnega tistih redkih ljudi, ki si še vzamejo čas in se radi pogovarjajo in čimbolj uživati v tem :2thumbs:

spartan
27.05.2008, 20:01
Kje so tisti časi, ko sem imela toliko družbe, da bi lahko izbirala, s kom bi šla zvečer ven. Ves svet je bil naš. Bili smo na vseh prireditvah, potovanjih, taborjenjih in piknikih, vsak žur je bil naš. Tudi pomoč drug drugemu nam ni bila odveč, za vse je bil čas. Za pogovore o drobnih, vsakdanjih rečeh, in za težke, globoke debate o velikih temah in »pametnih« knjigah, podnevi, zvečer ali proti novemu jutru. Veliko smo se naučili drug o drugem, lepo je bilo.

Potem pa nas je počasi vsrkavalo življenje. Selitev, študij, služba, morda vse to tudi v drugi državi, različni interesi in družinsko življenje so terjali svoje. Le malo jih je ostalo, skoraj nikogar pa nisem spoznala v zadnjih letih. Tako malo jih je, da jih, tiste v kraju, kjer živim, lahko preštejem na prste ene roke. Pa še kakšen prst ostane nezaseden.

Živim v našem glavnem mestu, ki ga imam tako rada. Za slovenske razmere je življenje v njem divje, vsi hitijo, obrazi so resni, ležernost je rezervirana le za terase gostincev v toplih mesecih. Ljudje, ki posedajo tam, so tudi mojih let, ne le mladi. Se res tako dobro razumejo, ali se mi to le zdi? So iskreni? Lepo se smejijo, sproščeni so. Kako rada bi bila del njih … Je vse to le utvara ali živim v manjšini, ki ima smolo?

Po kratkih premorih kavi pa spet vsi divjajo naprej. Vse mora biti hitro, takoj, že včeraj. Čas je postal vladar naših življenj. »Nimam časa« je najpogostejši stavek, ki ga slišim okrog. Ta stavek pa ni izrečen z obžalovanjem, temveč z brezbrižnostjo, včasih pa skorajda s ponosom in namišljeno zaskrbljenostjo. Ko se pogovarjam s »prijatelji« in znanci, pa vidim, da čas v bistvu imajo, a ga raje preživijo drugače. En od njih z drugimi prijatelji, drugi z družino, tretji pa imajo konjičke, ki izključujejo druge ljudi. Peka tort, športna dejavnost, računalniki, vse je pomembnejše od tega, da se z nekom pogovarjaš. Vse to še poskušam razumeti, le nečesa ne morem: ali ni preprosteje reči iskreno, da »nimam interesa« kot da »nimam časa«? Saj vsak, ki me pozna, vé, da cenim resnico. Saj nimajo nobene obveznosti do mene, torej zakaj je ne zmorejo izreči? Drugi priljubljeni stavek je »te pokličem«. Le nasmehnem se in nikoli se ne zmotim, da gre le za prazne besede. Potem sem še vesela, da me ne pokličejo, saj si takšnih ljudi v svoji bližini niti ne želim. Hudo mi je, da so postale besede eno, dejanja pa drugo.

Ti različni interesi nas očitno razdvajajo. Seveda nisem ista kot pri dvajsetih, življenje nas spreminja, tudi mene zanima še kaj drugega od prijateljev. Resen obraz, uglajeno vedenje, sedaj že elektronsko pošto dobivam s službenih naslovov, s službenim podpisom. Oprosti, »prijatelj«, a jaz te poznam po imenu in ne kot direktorja ali vodje tega in onega. Obsedenost z videzom. Pobešanje kože in trije kilogrami preveč so svetovna katastrofa. Sama se ukvarjam s pomočjo živalim, socialno izključenim, zanima me ekologija in še kup drugih stvari. Kako naj dopovem tem ljudem, da obstaja na svetu toliko vsega, kar nas bogati in je pomembnejše od nas samih. V osredotočenosti nase ne vidijo ničesar, kaj šele tega odtujevanja. Bližina z nekom očitno ni moderna. Ni več niti prilagajanja. V galerijo, na kratek izlet, celo na kavo morda še gredo, temu se lahko prilagodim. Kdo se prilagodi meni? Ali je res tako grozno, če človek srednjih let gre s prijateljem tudi na pivo, kot nekoč?

Še huje je, če me nekdo sicer želi videti, a očitno ni več zmožen normalne komunikacije. Tako mi je »prijateljica«, predlagala, naj si uredim skype na računalniku, da se bova lahko pogovarjali. Pa ne stanuje daleč stran, le 10 minut z avtom, službo ima še bližje, lahko bi se videli vsak dan. Druga »prijateljica« mi je pošiljala veliko elektronske pošte, raznih šal, zanimivih videoposnetkov ipd. Potem sem jo pobarala, kdaj se vidiva. Odgovora ni bilo. Ponovno sem ji poslala e-pošto s povabilom na kavo, spomnila sem jo tudi, da sva se v prejšnjem letu videli le dvakrat, na mojo pobudo, in da me skrbi, kaj se dogaja. Odgovora spet ni bilo. Potem sem ji napisala le, da ni treba, da sva še v stikih, če ne želi, dopisnih prijateljev pa ne potrebujem. Očitno ji ustreza, saj je e-pošto nehala pošiljati. Obe » prijateljici« sta mi seveda pošiljali ogromno osladne e-pošte o tem, kako dragoceno je prijateljstvo, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživimo z njimi. Višek tovrstnih drobnih hinavščin se mi zdi čestitka, ki sem jo prejela od takšnih »prijateljev« za novo leto. »Prijatelji so kot zvezde, tu so, četudi jih ne vidiš …«

Kako absurdno, da imam po vseh letih življenja v glavnem mestu več iskrenih prijateljev v rojstnem kraju kot tu. Tam »nimam časa« pomeni točno to, nič več in nič drugega. Iskreni so, če časa ni, pa se najde kmalu. Res lepo in to jim hvaležno vračam. Karkoli jih vprašam, dobim iskren odgovor, karkoli povem, me razumejo. Različni interesi nas ne razdvajajo, sprejemamo drugačen slog življenja drug drugega. Z njimi se počutim varno, sproščeno. Zavedamo se, da je življenje le eno in da so ti skupni trenutki dragoceni.

Nisem takšna, da bi visela na ljudeh. Videti nekoga tudi le enkrat na mesec ali dva je dovolj, če je le iskreno in veselo. Le pogovor, zaupanje, iskrenost, pomoč, če je potrebna. Je to danes res že preveč?

Imam krasnega partnerja. Krasen človek je, lepo se imava in razume me. Razume tudi, da se prijateljstva ne da nadomestiti s še tako lepo ljubeznijo. Poskušam se potolažiti, da je tako lažje, da je tako bolje, da se lahko bolj posvetim drugim stvarem, ki me zanimajo, pa tudi tistim redkim prijateljem, ki so še ostali. Nekaj ljudi sem sicer spoznala v zadnjih letih, a se stiki niso obdržali.

Nemirna sem. Kar strah me je praznikov, ko sva z dragim sama in se vsi porazgubijo. Se moram res sprijazniti z vso situacijo? Pred leti se mi je zgodila lepa ljubezen, ki še traja. Zato raje verjamem, da bo tako tudi s prijateljstvom.

Kaj o vsem menite vi?

Potrebno je razumeti, da prijatelji prihajajo in odhajajo. Kakor se mi spreminjamo, tako se spreminjajo tudi drugi.

Osebno jih imam manj kot prstov na obeh rokah. Ampak tisti pravi...ostajajo.

Andreea
27.05.2008, 22:54
Ne sprašuj se, "kaj je narobe s tabo, da se te vsi otepajo" (btw, res zelo nesramen komentar...), menim, da je nekaj narobe z odnosi na splošno... sicer pa... ni druge rešitve, kot poiskati kakšnega tistih redkih ljudi, ki si še vzamejo čas in se radi pogovarjajo in čimbolj uživati v tem :2thumbs:

ne, ni nesramen komentar. nekateri ljudje si z lahkoto najdejo prijatelje. drugi pač ne
najlažje se je spraševat kaj je s temi ljudmi/mladino/politiki, itd. itd... in zanemariti vzroke ki izvirajo iz nas. (eden izmed takih "izgovorov" je tudi pogost: zakaj vedno naletim na take gnile moške... ddd... zakaj pa nekatere nikoli, vi pa VEDNO?)
imam cel kup znancev, ki jamrajo, kako jih noben ne mara - in vedno je razlog za to. ampak oni ga ne morejo/nočejo videti.
in nič ni narobe z odnosi. take imamo kot smo si jih naredili.
to, da imaš v domačem kraju prijatelje (karkoli že to pomeni, glede ne to, da te očitno veliko ni tam) nič ne pomeni. mogoče samo to, da si kot mlajša raje in lažje navezovala stike.

čepenje doma s partnerjem, ko boš pokrita z blazino čez glavo in se smilila sama sebi, kako je težko, zagotovo ne bo pomagalo tej situaciji

KissMe
28.05.2008, 04:46
No, s tem, da imamo odnose take, kot smo si jih naredili, se strinjam. Ampak odnos je vedno stvar vsaj dveh ljudi, tako, da sami pač ne moremo ustvariti dobrega odnosa. Mislim, da apancur nima problema s tem, da je noben ne bi maral, ampak hoče povedati, da smo pripravljeni vedno manj žrtvovati, da bi pač imeli vse in to takoj in seveda najraje brez, da bi kaj storili za to.
Tako je tudi moje mnenje (seveda nisem nikjer napisala, da to velja za vse!).

apancur
28.05.2008, 14:37
Kiss me,
hvala, da me razumeš, tudi to in točno to sem hotela povedati. Držim se tudi tvojega nasveta, saj mi je lepše tako, še vedno in kljub vsemu sem precej radožive sorte.
Andreea verjetno res ni nameravala biti nesramna, nekateri ljudje imajo kljub dobrim namenom pač malo bolj grob stil, kar je dokazala tudi s tem, da misli, da z mojim dragim čepiva doma z blazino čez glavo. (zabavno) Seveda ne živiva tako, zakaj bi čepela doma.

Za marsikaj je res vzrok v nas, ali pa vsaj delno, a tega ne moremo posplošiti na vse situacije v življenju. Za vsak odnos sta res dva (ali več), kot si napisala, Kiss me. In če je vzrok vselej v nas, Andreea, kako to, da imamo kup znancev, ki jamrajo?

Hm, če bi bilo vse odvisno le od mene, ne bi bilo mojega prvega posta in tudi ne vse teme.

In če smo v tej kratki temi že trije, povsem različni ljudje, ki o tem razmišljamo podobno, očitno nekaj bo na tem ...

Andreea
28.05.2008, 14:49
znancev že, in ti zagotovo ne spadajo med ljudi s katerimi se družim, ampak so del vsakdana, službe, itd. ;) pač splošen trend "dejmo jamrat in nič naredit". poskušan se jim izogibat, me pa kljub temu sem pa tja "napade" želja po postavljanju ljudi na realna tla. in jih poskušam prepričat, da nima smisla vztrajat v brezizhodnih situacijah, in naj kaj SAMI NAREDIJO za to, da bo življenje lepše. nekateri seveda to razumejo kot napad na osebno integriteto, arogantnost in nesramnost. ne pravim, da ni ljudi, ki so pripravljeni nekaj naredit. ampak tisti, ki niso, se lepo grupirajo in se smilijo drug drugemu in samemu sebi.

kar se pa tiče problema "smo že trije": na tem svetu obstaja ogromno ljudi, ki jih redijo zrak in voda. diete "shujšamo v enem tednu za 50 kil" izjemno uspevajo. ampak če 5 mojih sodelavk (ki v resnici ne obstajajo) mislijo, da ne žrejo preveč in se premalo gibajo (ker so lene tepke), še ne pomeni, da je to res, ane? :)

lep rek pravi: okoli sebe vidimo to, kar hočemo :approve:

Dalmatinec
28.05.2008, 15:45
Potrebno je razumeti, da prijatelji prihajajo in odhajajo. Kakor se mi spreminjamo, tako se spreminjajo tudi drugi.

Osebno jih imam manj kot prstov na obeh rokah. Ampak tisti pravi...ostajajo.

Tudi to je dobro napisano. Pravi ostajajo. V bistvu ostajajo samo prijatelji. Vsi drugi ki so kar prišli in odšli, očitno -vsaj po mojem mišljenju- niso bili prijatelji v pravem pomenu besede...:nonono:

D' Andre
28.05.2008, 16:18
Živimo v instant časih in prijateljstva niso nič drugačna. V dobi tehnološkega napredka se človeku fuzla - človek je v 100 letih presedlal z karjole na raketo in se ne čudim, da je folk bolj zmeden, nervozen, napet, živčen kot nekoč. Vsi nekam hitijo, vsem se mudi, noben nima časa za zdrava razmerja in odnose (ki seveda terjajo čas). To je ta kapitalizem, ki nas z vseh strani futra z napredkom, od katerega smo odvisni, in ki smo si ga tako želeli. Dober primer je računalnik: naenkrat se lahko pogovarjaš s več ldmi naenkrat, drugo vprašanje pa je, kako kakovostni so taki pogovori. Mobiji, skypi in podobna sredstva tehnološkega terorja so že zdavnaj posegla v vse odnose, ja, komunikacija nas baje zbližuje. Prijatelji, za katere slišimo samo še preko maila, lahko črtamo s seznama. Tudi jaz lahko tako kot Apancur preštejem prijatelje na prste ene roke, in sicer take, ki ji kak prst manjka. Znanci in kolegi so absolutno druga kategorija, in ne natikam vsakemu mimoidočemu avbe prijateljstva. Heh, nekoč sem videl profil na facebooku, ki trdi, da ima 2500 prijateljev. Ja, ta gre gotovo vsak dan z enim na kavo, za to porabi skoraj 7 let hehe. Skratka, Apancur, ne obupavaj, če zgubiš 'frenda'. Ga verjetno nikoli nisi imela. Lajf je kot metro vlak, ljudje vstopajo in izstopajo, eni se peljejo postajo ali dve, ti si pa edina, ki ga fura od prve do zadnje postaje. ;)

KissMe
28.05.2008, 16:21
D'Andre, super post :2thumbs:

Luccka
28.05.2008, 18:32
...v tem hitrem tempu življenja ohranjam stike z dvema prijateljema, in to mi zadostuje....
..dajeta mi vedeti, da nisem sama tako v težkih, kot veselih trenutkih......in, ker verjamem vanju, jima prijateljstvo iskreno vračam....
prijateljsta je treba negovat..in beseda "nimam časa" velja le ob izrednih razmerah;)

spartan
28.05.2008, 19:17
Tudi to je dobro napisano. Pravi ostajajo. V bistvu ostajajo samo prijatelji. Vsi drugi ki so kar prišli in odšli, očitno -vsaj po mojem mišljenju- niso bili prijatelji v pravem pomenu besede...:nonono:

Prijatelj ni tisti, ki se s tabo joče.
Prijatelj ni tisti, ki se s tabo smeji.
Prijatelj je tisti, ki s tabo čuti.

KissMe
28.05.2008, 22:13
spartan, js bi dodala tud to, da si zna vzet čas zate. To najbolj pogrešam pri mojih prijateljih.

Irina
28.05.2008, 22:56
@apancur, pri današnjem tempu življenja res nimamo časa, a si ga vzamemo, če imamo interes. Vsako druženje ima za osnovo interes in interesi so različni, kot smo različni mi sami in se z leti spreminjamo.

Tisto kar te je nekoč z nekom družilo (študij, hobiji) se je z leti spremenilo, tudi ti si krenila po neki svoji poti interesov. Ugibam, verjetno nimate več skupne teme o kateri bi se pogovarjali , skupaj počeli, ki bi vas družila. Poišči svoje somišljenike in sklepaj nova prijateljstva, poišči sebi primerno interesno skupnost.

Meni osebno je iz celega zapisa najbolj izstopalo to, da si omenila, da imaš čudovitega partnerja, ampak v nadaljevanju poveš, da se bojiš praznikov.

Kruto je, ko človek ugotovi, da sicer ni sam je pa osamljen.

Dalmatinec
29.05.2008, 06:32
spartan, js bi dodala tud to, da si zna vzet čas zate. To najbolj pogrešam pri mojih prijateljih.
Je pa dandanes neprijetno to, da si ljudje na splošno ne znajo več vzeti časa za 'majhne' stvari, tako tudi čedalje manj za druženje s prijatelji, znanci ali družinskimi člani. Tempo časa je tak, da je ljudem vcepil neko miselnost, ki zapoveduje odpovedovanje vsem tem stvarem in propagira samo posvečanje kopičenju materialnih stvari in delu.
Saj ne pravim; je treba delat, že radi preživetja. Ampak bi si pa kdaj pa kdaj lahko komot vzeli čas tudi za druženje, obiske, pogovore in še kaj...:dontknow:

AnKaa
29.05.2008, 08:08
Ampak bi si pa kdaj pa kdaj lahko komot vzeli čas tudi za druženje, obiske, pogovore in še kaj...:dontknow:

Meni se pa zdi to, da živimo v hitrem svetu in podobno, en sam izgovor.

A so se ljudje res tako spremenili, so se vrednote res tako zelo pomešale?

Če po sebi sodim, temu ni tako.
Mogoče pa ravno zato tudi jaz postajam vse bolj osamljena...v svojem načinu razmišljanja, dojemanja, življenja, vrednot...
Ker (še) nisem padla v to kolotečino pokvarjenega, materialističnega sveta.

Opažam, da prav zato vedno težje funkcioniram v tem svetu, vedno težje se s kom ujamem, saj je vedno več ljudi obremenjenih z nekimi stvarmi, ki meni ponavadi predstavljajo čist postransko stvar v življenju in sem se naveličala 'small talk-a', ki pa je največkrat vrhunec nekega pogovora ob kavici.

Apancur, jaz te zelo razumem, o čem ti pišeš, imam občutek da ti manjka ena prava, fajna ženska družba.
Ena taka s katero bi lahko rekla kakšno konkretno temo, s katero bi se lahko pogovarjala kaj več kot samo o tem, kateri tip je trenutno aktualen pa katere čevlje si je kupila v zadnjem času itd.

Vsaj meni se tako dogaja, da sem se v zadnjih letih prav iz tega razloga oddaljila z marsikatero osebo, saj mi ta ni dajala nič posebnega, velikokrat sem se po dveh urah tračanja počutila prazno in s časom sem se odločila, da ne bom zgubljala več časa na takih ljudeh.

Raje se sama sebi posvetim, počnem nekaj kar me tako ali drugače bogati, kot da hodim zabijat čas v kafič ob ljubljanici in razpravljat o tem, kako je kdo oblečen pa katera bejba je modna žrtev in katera ni ipd. buče.

Mene pač take stvari ne interesirajo, ne ubadam se s tem in zato mi tudi ni za razpravljat o tem.

Eni pa cele filozofije razvijejo na eno tako banalno temo...meni je to zguba časa.

Namesto, da bi se ljudje malo bolj vase usmerili, jaz vedno znova ugotavljam, da je danes vse preveč ljudi usmerjenih, obremenjenih z množico, z navadnimi tujci.
Raje se dve uri ukvarjajo s tem, kako nekdo izgleda pa kakšen avto ima nekdo, pa kere feltne ima gor, pa kero hudo kiklco ma ta in una bejba.

Mislim, bedarija no.

In ker je meni vse to bedno, sem vedno bolj osamljena, ker se meni pač ne da it takih banalnih pogovorov.

Žalostno pa je, da danes velika večina niti ni sposobna nudit kaj več kot en tak (pod)povprečen diskurz.

In pol je človek pač v precepu - al zabijat čas s takimi ljudmi, samo zato da se malo podružiš in socializiraš ali pa se raje sam s sabo družit, s kakšno knjigo, dokumentarcem, filmom, z naravo in podobno.

Hm, what should it be?

Jaz sem se že pred nekaj časa odločila za tisto drugo varianto.

PS:Apancur, lahk mi pišeš na privat, z veseljem pokramljam s tabo, tudi v živo!;)

spartan
29.05.2008, 19:22
spartan, js bi dodala tud to, da si zna vzet čas zate. To najbolj pogrešam pri mojih prijateljih.

"Nikad nije bilo da ne bi nekak bilo pa tak i ne bu da ne bi nekak nebu", Dundo Maroje;)

apancur
30.05.2008, 12:08
D'Andree, Spartan, duhovita sta kar je značilno le za brihtne ljudi. Obojih je bolj malo, bodita ponosna.
Kar pišete ostali, je prav tako res. V bistvu vem to tudi sama (škoda, da tega ne vedo tudi tisti s prvega posta), a mi je še vedno kdaj hudo, ko vidim, kako lepo bi se lahko imeli še vedno, če bi bila tudi druga stran za to. Pa saj se učim sprejemati tudi to, le čas rabim.

Ukvarjam se sicer s kakšnimi novimi dejavnostmi, a sem do sedaj imela malo smole. Tu pa se srečujem z drugim problemčkom - z vrtičkarstvom. Majhna, sicer prijazna skupinica, se drži zase, hoče imeti vse po svoje in ne pusti nikogar zraven. Mirno spregledajo, da ne gre za njih(-ov egotrip), temveč za tisto, s čimer naj bi se ukvarjali, npr. otroci, okolje, živali. To, da s svojim početjem včasih celo škodujejo temu predmetu, nočejo vedeti.

No, sedaj se obrača na boljše, očitno se še da najti v redu ljudi.

Zelo vesela sem, da sem poslala prvi post. Četudi se z vsemi naštetimi nikoli ne srečamo (AnKaa, zagotovo se ti oglasim v kratkem), sem vseeno vesela, da so na svetu še krasni ljudje.
Ker se ne pustite ujeti tej "miselnosti sodobnega časa." Saj tudi jaz ne verjamem, da je ta odtujenost pogruntavščina sodobnega časa, morda je je zdaj le več in je bolj izrazita. Sprašujem pa se, kako labilen moraš biti, da se pustiš tako odtujiti od drugih. Kako razmišljajo ti ljudje?

Ob neki priložnosti sem slišala zgodbe prostovoljcev, ki delajo z umirajočimi. Od slednjih baje nikomur ni žal, da ni več delal, včasih pa kateri reče, da mu je žal, da ni več časa preživel s tistimi, ki jih je imel rad.

Ne bomo ponavljali napak, ne?

spartan
31.05.2008, 10:47
D'Andree, Spartan, duhovita sta kar je značilno le za brihtne ljudi. Obojih je bolj malo, bodita ponosna.
Kar pišete ostali, je prav tako res. V bistvu vem to tudi sama (škoda, da tega ne vedo tudi tisti s prvega posta), a mi je še vedno kdaj hudo, ko vidim, kako lepo bi se lahko imeli še vedno, če bi bila tudi druga stran za to. Pa saj se učim sprejemati tudi to, le čas rabim.

Ukvarjam se sicer s kakšnimi novimi dejavnostmi, a sem do sedaj imela malo smole. Tu pa se srečujem z drugim problemčkom - z vrtičkarstvom. Majhna, sicer prijazna skupinica, se drži zase, hoče imeti vse po svoje in ne pusti nikogar zraven. Mirno spregledajo, da ne gre za njih(-ov egotrip), temveč za tisto, s čimer naj bi se ukvarjali, npr. otroci, okolje, živali. To, da s svojim početjem včasih celo škodujejo temu predmetu, nočejo vedeti.

No, sedaj se obrača na boljše, očitno se še da najti v redu ljudi.

Zelo vesela sem, da sem poslala prvi post. Četudi se z vsemi naštetimi nikoli ne srečamo (AnKaa, zagotovo se ti oglasim v kratkem), sem vseeno vesela, da so na svetu še krasni ljudje.
Ker se ne pustite ujeti tej "miselnosti sodobnega časa." Saj tudi jaz ne verjamem, da je ta odtujenost pogruntavščina sodobnega časa, morda je je zdaj le več in je bolj izrazita. Sprašujem pa se, kako labilen moraš biti, da se pustiš tako odtujiti od drugih. Kako razmišljajo ti ljudje?

Ob neki priložnosti sem slišala zgodbe prostovoljcev, ki delajo z umirajočimi. Od slednjih baje nikomur ni žal, da ni več delal, včasih pa kateri reče, da mu je žal, da ni več časa preživel s tistimi, ki jih je imel rad.

Ne bomo ponavljali napak, ne?

hja no...sem sicer že pred časom mutiral v rivala med rivali, ampax thx vseeno:)

Soleil
31.05.2008, 12:41
@ apancur:

Super post. Veliko nam da misliti, kam nas bo ta "naglica" privedla.

Tudi sama že nekaj časa ugotavljam podobno. Vse bolj se odtujujemo drug od drugega. Dejansko tudi jaz ne morem nobenega več spraviti na kakšno popoldansko dejavnost, kot na primer kava, sok, sladoled, šoping. Kaj šele skupen jogging. Kdo pa ima danes še čas za takšne malenkosti. In potem sama lutam okrog, tako kot zgleda vsi ostali.

apancur
04.06.2008, 13:09
Še dobro, da vsaj greš okrog in se ne pustiš.
Bodi pozorna glede vsakega posameznika, kakšen odnos ima do tebe, saj verjetno ne bodo imeli vsi istega. Morda bo med njimi kateri, s katerim boš lahko ohranila stike. Povej jim, kaj misliš, če ti je težko govoriti o tem, pa vsaj namig, sms, karkoli, naj vedo. Reakcij morda ne bo kaj veliko, bo pa najbrž kakšna tudi pozitivna. Z ostalimi pa se ne trudi več, ker bi bila preveč razočarana. Če želiš, mi pošlji ZS.

Ta "naglica", ki to pogosto ni, nam vsem prinaša le slabe posledice. Tisti, ki tako vzpodbujajo odtujenost, se slabosti svojega početja ne zavedajo, saj so brezbrižni. Nekateri se morda bodo, a (pre)pozno. Morda bodo potem vse skupaj doživljali isto kot zdaj mi, a je vprašanje, če bodo sposobni videti vzroke za to, kaj so povzročali sami. Ne vem ...

lila5
04.06.2008, 14:19
Res je, da živimo t.i. hiter tempo.......vendar pa, če je interes, se vedno najde čas.......tudi jaz večkrat rečem prijateljem, da nimam časa.......tudi oni meni večkrat povedo ta stavek......vendar pa vsake toliko najdemo čas in se dobimo.......med prijatelji se mi sploh ne zdi toliko pomembno a se najdeš vsak taden ali se srečaš vsakih nekaj mesecev......važno je, da si prijateljev vesel in si srečen, da si z njimi.......za kako kavico ali malico in čvek ob tem pa se običajno že na delovnem mestu in okrog njega najde kakšen interesent......in sama nisem pač izbirčna pri tem, s kom grem na kavo in čik in se tudi kakšnega navadnega trač pogovora ne branim........

AnKaa
05.06.2008, 09:29
Res je, da živimo t.i. hiter tempo.......vendar pa, če je interes, se vedno najde čas.......tudi jaz večkrat rečem prijateljem, da nimam časa.......tudi oni meni večkrat povedo ta stavek......vendar pa vsake toliko najdemo čas in se dobimo.......med prijatelji se mi sploh ne zdi toliko pomembno a se najdeš vsak taden ali se srečaš vsakih nekaj mesecev......važno je, da si prijateljev vesel in si srečen, da si z njimi.......za kako kavico ali malico in čvek ob tem pa se običajno že na delovnem mestu in okrog njega najde kakšen interesent......in sama nisem pač izbirčna pri tem, s kom grem na kavo in čik in se tudi kakšnega navadnega trač pogovora ne branim........

Tudi sama sem mnenja da je druženje oz. prijateljstvo stvar interesa ne pa časa.

In, tudi jaz svojih pravih prijateljev včasih ne vidim po mesece, ampak ko se srečamo po dolgem času, je občutek tak, kot da bi se včeraj nazadnje videli. To je pač pravi friendship.

Saj jaz se ne branim small talka ob kavici.
Ampak, načeloma, zelo pogrešam bolj poglobljene, pristne odnose.

In tudi ljudi, s katerimi se družim poznam do te mere, da približno vem, kaj pričakovat od njih.
Torej vem, s kom se lahko o čem pogovarjam.

Če mi paše tračanje, se dobim z Jožico, če mi paše kak bolj resen pogovor, se dobim pa s Štefico..

Dalmatinec
06.06.2008, 07:08
@ apancur:

Super post. Veliko nam da misliti, kam nas bo ta "naglica" privedla.

Tudi sama že nekaj časa ugotavljam podobno. Vse bolj se odtujujemo drug od drugega. Dejansko tudi jaz ne morem nobenega več spraviti na kakšno popoldansko dejavnost, kot na primer kava, sok, sladoled, šoping. Kaj šele skupen jogging. Kdo pa ima danes še čas za takšne malenkosti. In potem sama lutam okrog, tako kot zgleda vsi ostali.
No ja, glede tega sva pa zgleda na istem...:mad:

Lencka
08.06.2008, 15:49
Dokler je čas za forum, ni klinc, da ga ne bi bilo tud za en konkreten kvaliteten klepet ob kavi ali piru! :approve: :clown:

apancur
10.06.2008, 19:00
Seveda, se strinjam. A razumem tiste, ki so v tej temi na forumu - na forum lahko greš sam, na pir pa, hm, vsaj jaz ravno ne.
A to, kar si napisala, Lenčka, dopovedati folku, je umetnost, čeprav je še kako res.

KissMe
10.06.2008, 19:58
Dokler je čas za forum, ni klinc, da ga ne bi bilo tud za en konkreten kvaliteten klepet ob kavi ali piru! :approve: :clown:

Tud jaz mislim tako, ker ni problem v tem, da časa ni, ampak v tem, da si ga je treba vzet. Menim pa, da je pač bolj enostavno it na forum, kot na konkreten kvaliteten klepet na pir, saj greš lahko na forum kadarkoli se ti sprdne in na drugi strani ne rabiš nikogar, vsaj ne nujno v tistem trenutku. Za klepet v živo pa sta potrebna vsaj dva človeka, ki sta si pripravljena istočasno vzeti čas, kar je za nekatere očitno pretežko...:dontknow:

hogargrozni
12.06.2008, 22:00
vedno imam čas za svoje prijatelje....če želim pir...grem na pir.....magari z znancem....ni hudič da se ne bo razvil nekakšen odnos......drugače pa grem v gore...tam sem lahko tudi sam.....

Dalmatinec
18.06.2008, 10:17
vedno imam čas za svoje prijatelje....če želim pir...grem na pir.....magari z znancem....ni hudič da se ne bo razvil nekakšen odnos......drugače pa grem v gore...tam sem lahko tudi sam.....
jaz vedno sicer nimam časa, niti mi ni za to, da bi si ga vedno jemal (včasih je pač človek raje sam), si ga pa kadarkoli vzamem.

Restraint
20.06.2008, 20:16
Ni stvar v času; če obstaja želja, se da čas ponavadi vedno tako prilagoditi da zadeva gre skoz. Če ne danes, pa jutri.

Jaz prav pogrešam študentske čase. Razmišljam če bi šel nazaj študirat. :):angel:

hogargrozni
20.06.2008, 20:18
jaz vedno sicer nimam časa, niti mi ni za to, da bi si ga vedno jemal (včasih je pač človek raje sam), si ga pa kadarkoli vzamem.

pa sva na istem......sej sem tut jest dostikrat sam...sploh k sem v hribu......ampak če te prijatu pokliče...pol ni trtemrte.....sej te ne kliče zato k nima kej počet....takrat te kličejo znanci...za njih pa nimam vedno časa.....