Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : Samoumevnost...


Leonie
14.06.2008, 11:05
Ojla!

Ne vem zakaj je danes drugače kot ponavadi, a dejansko moram nekomu povedat, vprašati za mnenje, ker se mi zdi vse skupaj že tako butasto da res ni.

Imam fanta, skupaj živiva že skoraj eno leto, več al manj brez problemov in kreganja, razen za kake neumnosti in glede zadeve, ki me mori že kar nekaj časa in ki vsaj po mojem mnenju ni neumnost.

Gospodič pred mano ni imel kake resne zveze, najdlje je trajalo 2 leti, pa še to na daljavo (srečanja 1x na teden, ČE), je edinec, mati je bila samohranilka in že v osnovi ni vajen odnosov in ima posledično pomešane prioritete. Začel se je ukvarjati z nekim poslom in kar naenkrat se je ta zadeva začela vpletati in posegati v najino zasebnost, v tiste trenutke, ko bi bila lahko sama in kvalitetno preživljala skupen prosti čas, ali pa preprosto le poležavala skupaj.

OK, se zgodi enkrat, dvakrat, ampak zdej niti ne štejem več. Nekaj časa nazaj sem malo "zaropotala", ker sem se dejansko res počutila kot en brezvezen privesek in je bilo malo boljš, ampak potem spet, nove obveznosti, zapleti, sestanki...

No, in to nedeljo naj bi šla skupaj na služben piknik, za katerega ve že najmanj 3 tedne, nakar mi včeraj, potem ko je prišel iz službene poti pove, da ne bo šel, ker imajo v nedeljo sestanek! Sobota odpade, ker ima ON svoj hobi, in ker je njegov posl. partner na vikendu, nedelja pa je idealna, ker pač, preprosto skensla mene, ker bom itak razumela in ker je krizni sestanek pomembnejši od nekega piknika.

Tako prekleto mi gre na živce, da sem vedno JAZ tista, ki se jo skensla, da je vedno vse pred mano, četudi se gre za službo. Ja, to je pač najpomembnejši izgovor, to delam za naju, to je šiht, to je pomembno. A jaz sem pa nepomembna? Razumem, da so zdaj malo drugačni časi, da folk dela bistveno več in dlje, ampak vseeno, mislim, da se da vse uskladiti če se le hoče. Ker če bo šlo naprej na tak način, bom v tem razmerju preprosto ovenela. Mori me. Duši. Počutim se samoumevno in v tem trenutku sem tako nesrečna kot že dolgo ne.

In takih primerov je ful, se zmeniva da greva na sladoled, kliče njegov kolega, puf, spremeni plane. Češ, saj greš lahko zraven. Hm, kdo je bil zmenjen s kom? Stalno neki sestanki, poslovne poti, kar naprej je nekaj! Saj imam tudi sama službo, ampak razen dveh sobot na mesec, pa še to le do 14h, služba NE posega med naju in definitivno je ne postavljam na prvo mesto, ker se ne nameravam spremeniti v nekega deloholika, pa četudi bi imela potem ne vem kolk denarja več. Ma ***eš denar za tako ceno!

Ne vem, drugače je pa ful v redu, pošten, vara me ne, četudi bi to kdo lahko sklepal iz napisanega, popiva ne, goni se okoli ne, če nima dela je več al manj doma, a kaj ko je to žal preredko... Plusov ima ful, a žal je ta minus tako zelo velik, da je že skorajda pretehtal...

Se opravičujem za tako dolg roman, sam ta zadeva me res mori in upam, da se vam bo dalo napisati kakšno mnenje, izkušnje, karkoli...

Hvala in lep pozdrav vsem!

Katrin
14.06.2008, 11:49
Približno vem, kako se počutiš. Sicer ne vem, koliko je dečko star, ampak upam si trditi, da take stvari pridejo z leti. Da sčasoma pogruntaš, da se ne splača žrtvovati delujoče zveze za poslovne prijatelje in službo. Sploh so najslabši kakšni s.p.-ji, ko se dejansko da delat petek in svetek, zato brez trdne odločitve, da se dela do 17h popoldne, brez vikendov oziroma le izjemoma in z vnaprejšnjim dogovorom, vse življenje hitro postane en dolg delavnik...

Hkrati mislim, da se bo tvoj 'prebudil' samo ob kakšnem resnejšem ropotanju s kufri. Do sedaj ima namreč filing, da zmore vse. Da ima dobro in lepo punco ter uspešno službo in da poleg tega vse skupaj verjetno še fino kombinira in da mu sploh življenje laufa 100 na uro. Treba ga je nekoliko porinit v pravo smer razmišljanja in na tej stopnji lahko pomaga samo še nekaj rožljanja s težkim orožjem...

Leonie
14.06.2008, 12:00
Katrin, pozna trideseta... in rahlo se bojim, da gre pri njemu v obratni smeri, da ga bo kr nek zaflešalo in da bo šel na svoje. ker ima sedaj pač nekoga nad sabo (sta pa dva!) in to pa spet ni kul. Ah ja.

Glede rožljanja pa ja, mislim, da bo res potreben en resen pogovor, asap, in očitno ropotanje...sam kaj ko bom spet izpadla una ta tečna... njemu se pa itak, kot si napisala, zdi vse normalno in je ponosen na to kako mu vse laufa.

KissMe
14.06.2008, 12:35
Mislim, da je problem v tem, da imata pač različne prioritete. Nekaterim je bolj pomembno biti s partnerjem, drugim je vse ostalo bolj pomembno in imajo partnerja le "za zraven" oz. takrat kadar jim paše. Menim, da ne bo pomagalo nobeno ropotanje, prepričevanje itd., tudi sama sem enkrat poskušala v to smer, ampak to ne pelje nikamor, treba se je sprijaznit z resnico. Tega, da bi ti nekdo z veseljem naklonil več časa in pozornosti, se preprosto ne da izsiliti, tako kot čustev ne.
Sprijazni se, da tak pač je in se odloči ali boš kljub temu z njim, ali ne. Drugih ne moremo spreminjati, spremenimo lahko le sebe (pa še to je prekleto težko).
Veliko sreče pa poročaj:)

spartan
16.06.2008, 20:13
Ojla!

Ne vem zakaj je danes drugače kot ponavadi, a dejansko moram nekomu povedat, vprašati za mnenje, ker se mi zdi vse skupaj že tako butasto da res ni.

Imam fanta, skupaj živiva že skoraj eno leto, več al manj brez problemov in kreganja, razen za kake neumnosti in glede zadeve, ki me mori že kar nekaj časa in ki vsaj po mojem mnenju ni neumnost.

Gospodič pred mano ni imel kake resne zveze, najdlje je trajalo 2 leti, pa še to na daljavo (srečanja 1x na teden, ČE), je edinec, mati je bila samohranilka in že v osnovi ni vajen odnosov in ima posledično pomešane prioritete. Začel se je ukvarjati z nekim poslom in kar naenkrat se je ta zadeva začela vpletati in posegati v najino zasebnost, v tiste trenutke, ko bi bila lahko sama in kvalitetno preživljala skupen prosti čas, ali pa preprosto le poležavala skupaj.

OK, se zgodi enkrat, dvakrat, ampak zdej niti ne štejem več. Nekaj časa nazaj sem malo "zaropotala", ker sem se dejansko res počutila kot en brezvezen privesek in je bilo malo boljš, ampak potem spet, nove obveznosti, zapleti, sestanki...

No, in to nedeljo naj bi šla skupaj na služben piknik, za katerega ve že najmanj 3 tedne, nakar mi včeraj, potem ko je prišel iz službene poti pove, da ne bo šel, ker imajo v nedeljo sestanek! Sobota odpade, ker ima ON svoj hobi, in ker je njegov posl. partner na vikendu, nedelja pa je idealna, ker pač, preprosto skensla mene, ker bom itak razumela in ker je krizni sestanek pomembnejši od nekega piknika.

Tako prekleto mi gre na živce, da sem vedno JAZ tista, ki se jo skensla, da je vedno vse pred mano, četudi se gre za službo. Ja, to je pač najpomembnejši izgovor, to delam za naju, to je šiht, to je pomembno. A jaz sem pa nepomembna? Razumem, da so zdaj malo drugačni časi, da folk dela bistveno več in dlje, ampak vseeno, mislim, da se da vse uskladiti če se le hoče. Ker če bo šlo naprej na tak način, bom v tem razmerju preprosto ovenela. Mori me. Duši. Počutim se samoumevno in v tem trenutku sem tako nesrečna kot že dolgo ne.

In takih primerov je ful, se zmeniva da greva na sladoled, kliče njegov kolega, puf, spremeni plane. Češ, saj greš lahko zraven. Hm, kdo je bil zmenjen s kom? Stalno neki sestanki, poslovne poti, kar naprej je nekaj! Saj imam tudi sama službo, ampak razen dveh sobot na mesec, pa še to le do 14h, služba NE posega med naju in definitivno je ne postavljam na prvo mesto, ker se ne nameravam spremeniti v nekega deloholika, pa četudi bi imela potem ne vem kolk denarja več. Ma ***eš denar za tako ceno!

Ne vem, drugače je pa ful v redu, pošten, vara me ne, četudi bi to kdo lahko sklepal iz napisanega, popiva ne, goni se okoli ne, če nima dela je več al manj doma, a kaj ko je to žal preredko... Plusov ima ful, a žal je ta minus tako zelo velik, da je že skorajda pretehtal...

Se opravičujem za tako dolg roman, sam ta zadeva me res mori in upam, da se vam bo dalo napisati kakšno mnenje, izkušnje, karkoli...

Hvala in lep pozdrav vsem!


Partner takšnih negativnih čustev in morečega vzdušja zagotovo ne bi smel vzbujati; odkrito povedano - če se bo stanje nadaljevalo, bo tvoj problem postal še večji. Fant bi se moral vprašati, kaj mu je prioriteta....poleg tega bi se tudi moral zavedati, da vsega v življenju enostavno ne moreš imeti ter ti tudi znal pokazati, da te ceni. Seveda se on tega ne bo vprašal, dokler ga ne boš postavila pred dejstvo...mal bi pa že moral upoštevati tvoja čustva ter bit "zrelejši". Soliranje v partnerskem odnosu ni ravno vrlina.

Imam pa občutek, da se bojiš odkritega pogovora...kar se mi zdi logično. Stanje, kjer si "zaslepljen" ter čustveno nezadovoljen na dolgi rok, ti lahko krepko načne samozavest.

...dodal bi še, da pobi včasih "pozabimo" pa tudi ne znamo prisluhnit takrat ko je treba....v bistvu smo takšni kot smo in treba nas je jemat ter met rade takšni kot smo....enostavno povedano, vendar se mi zdi da kar nekaj žensk ni kos nalogi. Seveda je ta vloga dvosmerna...tudi ženske ne znajo prisluhnit takrat ko je treba....zato Vas je treba jemat takšne kot ste in Vas enostavno imet rad. Ni easy naloga...verjemi:)

Priporočam odkrit pogovor, da boš lahko popustila svoje notranje napetosti in ker ima vsaka zgodba zmeraj več plati...v vajinem primeru - zagotovo vsaj dve. Zagotovo je tudi, da ne smeš pozabiti nase in zagotovo je tudi, da imaš pravico bit srečna;)

Irina
16.06.2008, 21:53
Nekaterim bo posel vedno pomenil pravi "lajf" in partner ob njem bo res samo življenski sopotnik.
Posel je napetost, adrenalin, dokazovanje, zmage, uspehi, na padce taki ne računajo. Partner mirna luka, ki je vedno na razpolago, ko morje ni primerno za jadranje.

Leta nekatere obrusijo, ne vse, torej "vzemi ali pusti".

snežko
17.06.2008, 13:06
:) nekateri partnerja imajo za sonce, kar pomeni, da se vse vrti okoli njih in mislijo da bi bilo konec sveta če bi sonce ugasnilo. Nekateri pa jemljejo partnerja le kot najsvetleššo zvezdo , ki osončje dela popolno. različni smo...