Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : EKV kao da je bilo nekada dokumentarni film(KaKo?)


pazinase
30.11.2008, 14:09
Aleluja!

Pred kratkim sem si v Zagrebu na Filmskem festivalu ogledal dokumentarno glasbeni film "EKV kao da je bilo nekada", režiserja Dušana Vesića.
Polna dvorana, festivalsko vzdušje. Res enkratno doživetje.
Da o filmu ne govorim. Vendar....

Nakratko o Ekatarini Veliki in filmu:
Vsi člani kreativne srži EKV so umrli v času 1992 – 2002. leta. V trenutku smrti so imeli 31 let (Ivica Vidović), 36 let (Milan Mladenović), 38 let (Bojan Pečar) i 43 let (Margita Stefanović).
V filmu se prvikrat na jasen in nedvoumen način govori o bizarni povezavi režima bivše SFRJ in rock’n’rolla, posebej „novog talasa“. Protagonisti jasno in brez oklevanja govorijo o artikuliranih poteh droge ki so izvirale iz komunističnega vrha takratne države in se razmnožile v ustvarjalnem procesu cele new wave generacije v Beogradu.

Res močen film, sploh za fane ki zgodbo benda poznajo.
Vredno ogleda.

Vendar se že nekaj časa sprašujem, medtem ko hodim po kinodvoranah kaj bi lahko pri tem in podobnih eventih res ustvarilo dodano vrednost sami projekciji.

Manjka mi nek "after".

Kaj nam ponujajo kinodvorane?
Kaj bi si želel?

In razmišlam dalje (npr. za Slovenijo)...
Mogoče bi si rajši film ogledal v kakšnem klubu, kjer bi ljudje po projekciji ostali "skupaj" in se zabavali ob njihovi glasbi.

Zanima me kaj si mislite o taki obliki filmske projekcije?

Bi film raje gledali doma, v klubu ali v kinu?

Amen