Dlančnik (PDA)

Poglejte polno različico : Perspektive sveta 2000-Preseljevanje narodov na razviti sever?


Miha48
13.01.2009, 22:54
Perspektive sveta 2000
Preseljevanje narodov

Govoriti in napovedovati perspektive je zahtevno in odgovorno, vsekakor pa nehvaležno opravilo. Vendar brez perspektiv, vizije ni orientacije za posameznika, družbo, podjetje.
Z namenom slišati perspektive razvoja fasadnih elementov, oken in vrat, se nas je 700 udeležencev iz Evrope zbralo na kongresu v bavarskem Rosenheimu. Najbolj odmevno in »šokantno« je bilo uvodno predavanje »Svetovni trendi 2000, politične, ekonomske in ekološke perspektive bodočnosti«, ki je obravnavalo usodna razmerja med razvitimi industrijskimi državami in deželami v razvoju. Aktualnost teme narekuje, da jo je vredno povzeti tudi za naš slovenski, pogosto samozadostno naravnani svet.
Razviti severni industrijski del sveta je vedno »starejši«, saj ima minimalen ali negativen prirastek prebivalstva, hkrati pa je vedno »bogatejši«. Na južni polobli v deželah v razvoju pa je rast prebivalstva še vedno eksponencialna, tako da je vedno številnejše, v povprečju mlajše in zelo revno. To revno prebivalstvo se sedaj seli s podeželja v metropole teh nerazvitih držav (npr. Mehika, Brazilija, države Indokine, Kitajska, afriške države, v Kairu je skoraj polovica prebivalcev Egipta). Selijo se, ker si obetajo v razvitejših metropolah lažje preživetje.
Razvite industrijske države skrbijo še vedno predvsem za zviševanje lastnega standarda, pri čemer razkošno trošijo večino svetovne energije, predvsem neobnovljivih fosilnih energetskih virov, subvencionirajo lastno pridelavo hrane, izčrpavajo tudi druga naravna bogastva južne poloble ( npr. gozdove) in so glavni onesnaževalci okolja in svetovne klime.
Razviti industrijski sever ima sicer že razvite nove tehnologije, katerih tržna uveljavitev je le vprašanje razvoja ustreznih okoliščin, večina tehnologij pa žal temelji samo na sebičnih podjetniško-marketinških ciljih podjetij, pogosto multinacionalk, ki pa ne obsegajo rešitev človeštva kot celote. Temu je podrejeno obnašanje večine politikov razvitega in nerazvitega sveta, ki zaostajajo v dojemanju in reševanju globalnih problemov. Enako velja tudi za večino »tržno uspešnih medijev«.
Takšno ravnanje političnih, gospodarskih in medijskih elit stopnjuje problem »začaranega kroga rasti prebivalstva« in razvoja sveta oz. preživetja človeštva.
Selitve obubožanega prebivalstva na južni polobli s podeželja v metropole (samo na Kitajskem se letno seli 80 milijonov ljudi) pa so samo predhodnica selitve narodov iz južne poloble v razviti industrijski sever v naslednjih 30-50 letih. Takšne selitve narodov človeška zgodovina že pozna in jih je v bližnji preteklosti doživela tudi Evropa (preseljevanje Evropejcev v Severno Ameriko).
Te težnje, ki prihajajo in jih znanstveniki imenujejo »težnje lastne dinamike sveta«, se lahko korigirajo, saj tu ne gre za »stvari usode«, temveč za posledice učinkov človekovega ravnanja in navad. Dozorelo je namreč spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva«.
Zato mora postati tudi za razviti svet cilj, da omogoči revnemu podeželskemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Nekako je treba prekiniti »hudičev začarani krog rasti« in »bodočnosti človeštva«.
In kaj ima revni nerazviti svet, kar bi mu omogočilo, da si ljudje na tamkajšnjem podeželju lahko ustvarijo prihodke in blaginjo, ki jih bo vezala na njihov dom? Zemljo in delovno silo!
Zato morajo pričeti bogati severnjaki kupovati hrano neposredno pri južnih podeželskih siromakih, in to tam, kjer je stiska največja. Pri tem se mora seveda razviti sever najprej vprašati, s katerimi novimi tehnologijami lahko siromakom juga čim prej učinkovito omogoči pridelavo in prodajo hrane in osnovno bivalno okolje ter zmanjša onesnaževanje okolja.
Energetsko potratni razviti sever povzroča npr. večino emisij CO2 v ozračje, kar ima za posledico spremembo zemeljske klime oz. povečuje »učinek tople grede«. To bo med drugim povzročilo taljenje ledenikov, zvišanje gladine morij in s tem zmanjšanje kopnega. Tako se bo zmanjšalo ravno bivalno okolje že tako prenaseljenega nerazvitega sveta in ustvarjene bodo dodatne okoliščine za »selitev narodov« na višji, razviti svet.
Razvitemu severu torej ni treba razvijati nove tehnologije npr. za pridobivanje »biogoriva« iz oljne repice ter »repičnih« traktorjev in avtomobilov, dokler to biogorivo na podeželju južne poloble pridelujejo sestradani dninarji za veleposestnike, ki naj bi ga z dobičkom prodajali bogatemu severu.
Razviti sever naj torej razvija tehnologije za zmanjšanje in predelavo odpadkov v gnojila, obnovo uporabljene vode, tehnologije za zmanjšanje rabe energije v industriji, prometu in gospodinjstvih, zlasti neobnovljivih fosilnih goriv, tehnologije ozelenitve in pogozditve ter seveda pridelave hrane, predvsem na južni polobli, ipd.
Ob koncu predavanja je 69-letni predavatelj prof. dr. Kernig, znanstvenik političnih, gospodarskih in družboslovnih ved apeliral na udeležence kongresa:
»Razvijajte hiše, okna z majhno porabo energije pri izdelavi in uporabi, razvijte »mobilne hiše« in uporabljajte les iz gojenih gozdov, tudi južne poloble, s tem omogočite pogozdovanje, »zeleno porabo« in zmanjšanje CO2 , zmanjšanje erozije zemlje in ohranitev in ohranitev bivalnega okolja človeštva. Zmanjšajte emisije, sanirajte klimo in zemeljsko okolje ter omogočite siromakom juga pridelavo in prodajo hrane, da jim omogočite prihodke in preprečite nujo selitve v naše kraje«.
To je gotovo apel, ki je vreden, da ga slišimo in o njem razmislimo! To je tudi apel, ki je v popolnem nasprotju z apelom, ki ga tedensko poslušamo prek slovenskih radijskih postaj in razglaša: »Prišel je čas kruha in iger« in vabi: »Zato pridite na zabavo v diskoteko do jutranjih ur«.
Ali apel »Čas kruha in iger« ne izraža mogoče našega pomanjkljivega zgodovinskega in kulturnega spomina, naše nerazgledanosti in samozadostnosti, naše sprenevedajoče morale, ki dopušča »uspešnim« novim podjetnikom lahke zaslužke z razglašanjem in uveljavljanjem načela »kruha in iger«, ki je pripeljalo do propada mogočno rimsko civilizacijo?
Mladi so naravno navdušeni, saj jim družba in mediji pripovedujejo predvsem »zgodbo o uspehu«, jih navdušujejo nad novimi »časi kruha in iger« in jih tako pripravljajo na njihovo (in našo?) »svetlo prihodnost«, to je na večen utopičen sen o »raju na zemlji«.
Res je, brez sanj ni življenjskega veselja, vendar je tiho javno odobravanje življenjske filozofije »kruha in iger«, enako naravnanosti k samouničenju, kar je zgodovina že dokazala in jo »potrjuje« tudi prihodnost.
Odgovorno bi bilo, da se oblast, pa tudi politična, kulturna, ter druga civilna družboslovna in gospodarska elita zamislijo nad »apelom za prihodnost« in »apelom za sedanjost«.
Franc Mihič, Ribnica

Objavljeno: DELO-Sobotna priloga-rubrika »Prejeli smo«; 21. december 1996
Mogoče je še vedno aktualno branje?