Poglej enojno objavo
  #48  
Staro 03.04.2009, 16:26
kristi Uporabnik kristi ni prijavljen
Novinec
Član od: Dec 2007
Sporočila: 15
Privzeto Re: Ne vem kako naprej

Po pravici povedano,me je iskreno strah,to objaviti,a silna želja me žene,da to objavim,da povem kaj čutim,kaj mislim....in sprejmem posledice tega pisanja.Naj pa že na začetku povem,da vse kar sem napisala,je zgolj moje mišljenje mogoče pravo ali zmotno-tega ne vem,lahko samo domnevam.Ne bom izgubljala preveč besed,povem sam to,da danes piše prava oseba...Napišem to pa tudi zato,ker vidim da komentarji še kar "padajo"

Tako med pisanjem gledam skozi okno,opazujem vreme,poslušam Erosa Ramazzotia,ter se prepuščam toku misli,ki mi danes skozi možgane rojijo,bežijo neznano kam.
Zunaj je prečudovito sonce,toplo spomladansko-čuti se pozitivno energijo,ki jo vpija mladi brsti,ki je komaj iz zemlje pokukal.Voljo imajo da vpijajo sončno svetlobo,toploto,energijo ki jo jim sonce nudi..Ponuja jo tudi meni,a moja koža je zaprta,neprepustna,kot nebi hotela dihati.Želim si polno živeti,želim si dihati ta prečudoviti spomladanski zrak,a ne morem-čeprav si tega želim,ne morem,ne vpijam energijo,ki jo pomlad ponuja vsemu živemu bitju..Skozi misli,ki jih pišem prihaja v mene energija,ki jo želim deliti,ki jo želim napisati,hočem da spoznate kdo sem,da sem samo človek,ki diha,živi in dela napake...
SEM POMLAD-polna svežih cvetov,ki ostajajo največkrat zaprti-SEM POLETJE-polna vročice v izbruhu čustev ob nepravem času-SEM JESEN-ki v meni pomiri vsa čustva in se umirim-SEM ZIMA-hladna,kot led,a vendar še vedno pod vplivom poletja,ki prevladuje vsem trem letnim časom-skratka sem oseba,ki svoja čustva najraje izlije na papir v obliki pesmi,poezije,zgodbe ali samo kar tako..sem oseba,ki največkrat prizna napake,a na žalost preveč trmasta,da bi pravočasno to storila,kasneje pa grem z glavo skozi zid,a si jo vedno znova razbijem...In si jo „čuham“ dolgo,včasih do konca,včasih pa še dolgo boli.....Med tem „čuhanjem“pa se meni porajajo razna vprašanja...
Sprašujem se čemu je tega bilo treba?Čemu pravijo čas celi rane?Čemu pravijo čas prinese in pokaže svoje?Čemu je potrebno,da človek ne more pozabiti določenih stvari ki jih je doživel ali storil?Čemu se zapiramo pred realnim svetom ali s tem zavarujemo sami sebe pred novo bolečino?Čemu ne dopustimo bolečini,da se izlije kot dež v nevihti,ampak jo zadržujemo v sebi?Zakaj ne kričimo in s tem povemo da nas boli,da nam je žal,da tega nismo hoteli?Zakaj smo ljudje tako neodprti za izlivanje čustev,a hkrati za določene stvari preveč odprti,direktni?Malo melanholično izpada vse skupaj,a tako pač je,ko (vsaj pri meni) čustva privrejo na dan,si postavljamo vprašanja,pa čeravno mogoče vemo odgovore nanje,si jih v krizi življenja in že po storjenih napakah vedno znova in znova postavljamo...Zakaj pa si jih postavljamo?Mogoče zato,da imamo nek izgovor za naše napake?Si mogoče tako očistimo dušo polno zla in izrečenih laži?Je mogoče to del odraščanja,odpuščanja samim sebi ali s tem želimo samo prekriti naše napake?
Mislim,da je vse povezano z našim načinom življenja-če želimo polno,srečno in zadovoljno življenje,bomo pošteni do sebe in drugih,več ali manj bomo dobri,odkritonamerni,razumevajoči itd.,če želimo pol pustolovščine,pol resnosti-bomo prepletali naše niti življenja z resnico in lažmi,in tako preizkušali same sebe koliko smo pripravljeni storiti za majhno dogodivščino ki jo želimo doživeti-lahko bi rekli želimo malo začinjeno življenje-velikokrat pa drži pregovor“laž ima kratke noge“in v večini primerov se ta pregovor uresniči in izpolni...Drugi primer sem jaz,želela sem začinjeno življenje,a dobila sem okusno mineštro in ta se je kasneje spremenila v neokusno enolončnico in to sem si tudi zaslužila priznam.Kako zanimivo,kako se lahko med pisanjem in sproščanjem misli, izpisujejo besede, kar same,kot bi ti jih nekdo narekoval in polagal črke na prste,sploh ti ni treba misliti,samo kasneje prebrati kaj si napisal zaradi napak,da jih lahko popraviš..
Najzanimivejše pa je to dejstvo,da nikoli nisem pisala o sebi,ampak vedno znova bilokateri blog ali temo foruma sem pisala,sem govorila čisto o drugih stvareh,nekaj kar ni bilo tako tesno povezano z mojo osebnostjo z mojim jazom.Danes pa kar pišem in pišem o sebi,kar ne morem nehati-ne vem kaj me je spodbudilo k temu,a vendar očitno deluje blagodejno na mene,saj čutim da sem ponovno lažje zadihala,tako kot želim...Lahko da se sprašujete kaj ji je,naj povem iskreno,da še meni ni jasno,kaj se dogaja z mano..Želim si samo izliti ta čustva na tipkovnici in jih deliti z nekom,pa čeprav z neznanci,tujci,kritiki...Tokrat v mojem pisanju želim biti samo jaz in ne moja senca,ki se velikokrat krade v kotu mojega jaza in skriva za mano.Danes želim biti ena oseba,ne oseba skrita za masko,ki mi je velikokrat pomagala,preživeti,ki mi je velikokrat pomagala vreči stvari preko ramena in živeti naprej..Očitno prihajajoča luna,pozitivno vpliva name in želi da se predstavim taka kot sem,ne pa kot druga oseba-druga oseba ki ni bila poštena do sebe ali drugih,ampak je svojo osebnost,nadarjenost,radoživost,iskrenost,čustve nost skrivala globoko v sebi,zato da se zavaruje pred neznanim,ki jo je čakalo na nadaljevanju neznane poti,ki sem jo imela in jo še imam pred sabo-bilo me je strah pogledati v moj jaz,saj sem vedela,da bom s tem morala sprejeti,svoje posledice-dobre in slabe.Danes pa sem končno dovolila si pogledati vase skozi to pisanje in se vprašati kdo sem sploh jaz,se vprašati zakaj dovolim moji senci,da me tako zapira in ne dopusti da preživim ta strah,in zadiham življenje,ki ga želim v resnici živeti...Živeti želim,odkrito,čustveno in odprto in to da sploh pišem moja čustva,misli je že korak naprej...želim da bi bilo še veliko takih dni,v katerih bom še odkrivala meni kdo sem...
Rada bi nadaljevala z pomladjo-tako kot sem začelo to pisanje...
Tako med pisanjem se mi odvrti Erosova pesem katera besedilo pravi...“ni lepše stvari,kot si ti,ni lepšega kot tebe videti,čutiti,edinstveno kot si,ni lepšega kot ti reči hvala ker obstajaš in si ob meni“Zelo lep refren,mišljen in zapet.Razumeš pa ga lahko kot želiš,odvisno kako globoko se poglobiš v pesem...Meni v tem trenutku to besedilo predstavlja,pozdrav pomladi,saj ta čas je res pravi za ljubezen,lepe sprehode v naravo,dihanje svežega zraka,spoznavanje življenja, ustvarjanje novega ter začeti nekaj čisto na novo,tako kot vsak prvi cvet pomladi,ko se trudi prilesti iz te trde zemlje.....In tako razumem refren,mogoče zmotno a vendar...
Sonce je še na nebu med tem mojim pisanjem,z tem pa nebeška energija,ki nam nudi lepote narave,ki jo največkrat nismo pripravljeni sprejeti...to pa lahko nekako primerjamo z mojo izkušnjo-čeprav se nam mogoče ponuja kaj lepega v življenju,tega nočemo sprejeti, ker nas je strah pred novim,ampak želimo uživati v vsem kar poznamo,v neznanem pa ne...Tako med pisanjem se mi je utrnila,ena od mojih majhnik napak življenja,ki sem jo ponavljala vedno znova ko sem bila nesrečna..
Ste kdaj doživeli,da ste v času pomladi,bili žalostni,zlomljeni,zapuščeni,osamljeni?Se spomnite,kako vam je bilo,ko si videl kak sveže zaljubljen par in si sam od sebe si zašepetal;“kako sta lepa,zaljubljena,zaverovana sama vase,kako se imata lepo“Hkrati kot je to lep občutek,da nekoga vidiš srečnega,hkrati je v tebi malo zavistnosti in se vprašaš „zakaj jaz ne morem biti srečen“.Jaz sem to že doživela in po pravici povedano mi tega danes ni žal,saj sem videvala tako nekaj lepega,česar pa ne vidimo vsak dan...Žal pa mi je moje zavistnosti,ko sem se potiho vprašala“Zakaj jaz nisem zaljubljena srečno,veselo...Zakaj se mi na pot postavljajo zaljubljeni pari,sedaj ko sem ravno na razpotju?Sedaj ko ravno prebolevam bolečino.“
Sedaj se zavedam,kaj je to pomenilo v mojem življenju.Življenje,me je s tem hotelo naučiti,da je treba vsako bolečino,strah premagati s tem,ko resnici gledamo v oči..V največji bolečini mi je življenje pokazalo zaljubljene srečne pare,zato da bi s tem premagala bolečino,trplenje in odšla naprej z dvignjeno glavo,a tega takrat nisem videla,mislila sem,da se usoda igra z mano in hoče da s tem samo živim in,da na to pozabim,želelo pa je samo da o tem spregovorim in na ta način si pomagam..a vendar to vidim šele sedaj ko gledam skozi moje prave oči,vidim,kaj mi je ponujalo,a tega nisem sprejela,zavračala sem,kot nekakšno maščevanje rekoč“ne,ne boš me na ta način pretentalo,ne boš me poteptalo z vsemi kopiti,kar jih imaš,ne bom dopustila,da mi to uniči življenje,zadržala bom v sebi,potlačila čustva,bolečine,a pozabila ne bom.“a ravno ta „moja trma“ mi je spodnesla tla pod nogami...Nisem želela sprejeti bolečin,osamljenost,zlomljenost,ampak sem vse to potlačila v sebi,ravno zaradi tega nisem vedela,kaj pomeni ljubiti,biti ljubljen,saj sem iskala samo to,da nebi bila sama-nisem si dovolila preboleti in si za to vzeti čas,ter tako spoznavati,kaj sploh je kaj...to vem sedaj,takrat pa nisem-iskala sem samo toplo zatočišče,varen pristan,kjer sem se počutila varno...Mojih napak nebi bilo,če bi takrat življenju sledila,ne pa da sem se mu upirala,je že tako da se ti prej ali slej vsa trma v življenju povrne-dobro ali slabo...
A v reali je vedno tako,da se vsak človek uči na lastnih napakah,ki jih naredi.Jaz zase gledano,če pogledam svojih zadnjih deset let,sem verjetno delala napake,ki mi nikoli ne bodo oproščene oziroma bom rabila mogoče nadaljnih dvajset let da si jih popolnoma sama oprostim....Tako čudno je vse skupaj,o vsem tem,kar pišem nikakor ne morem o tem spregovoriti na glas,pa čeravno imam velikokrat v glavi vse preštudirano,kako bom kaj naredila,rekla,a kaj ko naj bi do tega dejstva prišlo,me blokira,sedaj pa ko to tako pišem,kar vrejo besede iz mene,točno tako kot sem si zamišljala.....tako nisem popihala drugam,še sem tu..pa lep pozdrav