Poglej enojno objavo
  #50  
Staro 26.10.2007, 15:07
1knap Uporabnik 1knap ni prijavljen
Mojster
Prikazne slike uporabnika/ce 1knap
Član od: Sep 2002
Sporočila: 2.035
Privzeto Re: Napad na Iran

Po svoje imaš prau 100 nukic in konec...
Vendar, če bo Iran napadel Izrael in ta vrne udarec z napadom na Dimoni in jo samo enkrat zadane bo to dejansko pomenilo konec Izraela.
Priseljevanja "sveže krvi" itaq ni več...

Citat:
Izraelska kapitulacija (vrnitev in beg iz obljubljene dežele)
č

Izrael je srce židovske identitete. Zapisi iz Stare Zaveze pričajo, da je Bog (Jehova) Jude določil za svoje izbrano ljudstvo, za svojega preroka pa izbral Mojzesa, ki je Jude odrešil faraonovih suženjskih okov in jih odpeljal v obljubljeno deželo, današnjo Palestino. Potovanje, ki je trajalo 40 let, so zaznamovale mnoge muke in preizkušnje. Ob koncu poti je Mojzes umrl in za svojega naslednika določil Jožefa, ki je vodil nastanitev Judov v obljubljeni deželi.

Zgodovinarji so si enotni, da so judovsko naseljevanje Palestine ob koncu drugega tisočletja pred našim štetjem zaznamovali tako spopadi kakor tudi sklepanja zavezništev in porok s prvotnimi prebivalci območja. Na prelomu prvega tisočletja pr. n. š. je nastalo kraljestvo Izrael z glavnim mestom Jeruzalemom. V 8. stol. pr. n. š. so Izrael zavzeli Asirci, Jeruzalem pa nekaj desetletij zatem uničili Babilonci. Židje so bili v glavnem pregnani. Čez čas so se nekateri izmed njih začeli vračati v Palestino in obnavljati svojo nekdanjo domovino; ostali so se medtem razselili po obalah Črnega in Sredozemskega morja. V drugem stol. pr. n. š. je bila ustanovljena nova židovska država Judeja, ki pa so jo 100 let kasneje okupirali Rimljani. Judje so se bolj ali manj uspešno upirali rimski nadvladi, vendar so na obzorju svoje meče že vihteli novi sovražniki: kristjani. Ko je rimski cesar Konstantin I. leta 313 sprejel krščanstvo, je bilo sovraštvo do Judov že močno razširjeno. To je bil uvod v splošno in neizmerno preganjanje Židov v nadaljnjih dveh tisočletjih.

V tem obdobju so se Židje razselili po celem svetu, vendar na svoje korenine niso nikoli pozabili. Ohranili so svojo kulturo in religijo. V središču njihove etnične identitete sta ostali vera v Boga in upanje na vrnitev v obljubljeno deželo.



Krvava vrnitev

Ideja o povratku v Palestino je dobila nov zagon šele ob koncu 19. stol. s pojavom političnega sionizma, katerega ustanovitelj je bil Theodor Herzl. Do leta 1914 se je v Palestini nastanilo že blizu 85.000 Židov. Populacija je strmo naraščala predvsem zaradi dobre organiziranosti judovske skupnosti in zaradi vse večjega preganjanja Židov v Evropi.

Kljub temu, da so priseljenci sami bežali pred rasizmom, so bili sovražno nastrojeni do domorodnih prebivalcev, Arabcev. Začelo se je preganjanje Palestincev z njihove zemlje. Edward W. Said, priznani pokojni palestinski pisec, je v nekem intervjuju pojasnil: »Terorizem je bil ena izmed uveljavljenih praks zgodnjih sionističnih ekstremistov, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nastavljali bombe na arabskih tržnicah z namenom teroriziranja prebivalstva.« Leta 1920 je bila ustanovljena para-vojaška organizacija Haganah. Danes bi veljala za teroristično. Kasneje sta nastali še ultradesničarska, militantna organizacija Irgun Zvai Leumi (IZL) ter Posebne nočne enote (SNS). Sodobni izraelski zgodovinarji upravičujejo obstoj teh organizacij z razlago o samoobrambi, toda zgodovinska dejstva jim nasprotujejo. Te skupine so načrtno napadale Palestince. George Bisharat, univerzitetni profesor prava v Kaliforniji, opisuje: »Palestinske vasi so bile največkrat napadene ponoči iz dveh ali treh smeri, medtem ko je cesta proti najbližji arabski državi ostala odprta.«

Eden izmed večjih pokolov se je pripetil 9. aprila 1948 v vasi Deir Yassin, kjer so pripadniki IZL pobili 254 palestinskih civilistov. Pokol je zgrozil tudi širšo židovsko skupnost. Vodja paravojaške organizacije Menachem Begin je IZL nato preoblikoval v Svobodnjaško stranko (Tnuat Haherut). Ob Beginovem obisku ZDA je New York Times 4. decembra 1948 objavil pismo skupine judovskih uglednežev, ki so ameriško javnost opozorili: »Svobodnjaška stranka je po svoji organizaciji, metodah, politični filozofiji in socialnem pozivu sorodna nacističnim in fašističnim strankam. Njeni pripadniki znotraj judovske skupnosti pridigajo ultranacionalizem, verski misticizem in rasno večvrednost.« Med podpisniki pisma so bili Albert Einstein, Hannah Arendt in Sidney Hook. Dodajmo, da je Menachem Begin kasneje postal izraelski premier (1977-83).

Judovski zločini nad Palestinci so bili opaženi tudi drugje po svetu. Mahatma Gandhi je 26. novembra 1938 v indijskem glasilu Harijan zapisal: »In sedaj beseda o Židih v Palestini. Nimam nobenega dvoma, da so se stvari lotili napačno. Palestina biblijskega pojmovanja ni geografsko področje. Obstaja v njihovih srcih. Versko dejanje ne more biti izvedeno s pomočjo bajoneta ali bombe. V Palestini se lahko nastanijo le z dobro voljo Arabcev.«

Maja 1948 je bil ustanovljen Izrael. To leto je v palestinskem spominu zapisano kot al-Nakba (katastrofa). Izrael je okupiral 78% palestinske zemlje. 750.000 Palestincev je bilo izgnanih. Postali so večni begunci (danes jih je 5.5 milijonov). Medtem ko so pri OZN večkrat zahtevali vrnitev beguncev, je Izrael igral na karto sprenevedanja. Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela (1949-52), je še pred letom 1948 za Palestince dejal: »Obstaja nekaj sto tisoč črncev, vendar pa to ni pomembno.« V Izraelu je prevladala propaganda, da so Palestinci nomadi in da jim torej z izgonom ni bila povzročena večja škoda. Le David Ben-Gurion, prvi izraelski premier (1948-53 in 1955-63), je nekoč svojemu prijatelju Nahumu Goldmannu priznal: »Če bi bil vodja Arabcev, ne bi nikoli sklepal pogodb z Izraelom. To je samoumnevno: vzeli smo jim zemljo. Seveda, Bog nam jo je obljubil, toda kaj to njim pomeni? Oni vidijo samo eno stvar: prišli smo in jim vzeli zemljo.« Leta 1967 je Izrael okupiral še preostalih 22% nekdanje Palestine (Gaza in Zahodni Breg).

Palestinci so podvrženi pomanjkanju in diskriminaciji. Izraelski voditelji jih imenujejo »uši«, »kobilice« in »dvonoge živali«. Vodilni rabin stranke Shas Ovadia Yosef je izjavil, da so Palestinci kače, ki bi jih bilo treba pobiti.

Prva intifada se je začela 1987 in je trajala šest let. Rezultat: nekaj mrtvih Izraelcev in 1000 Palestincev. Pisatelj Israel Shamir je komentiral: »Intifada je bila znak, da so ti ekstremno miroljubni in potrpežljivi ljudje pahnjeni v počasno smrt in Palestina z njimi vred«. Stvari so hujše iz dneva v dan. Ami Ayalon, nekdanji vodja izraelske notranje varnostne službe Shabak, je palestinski terorizem označil za »dejanja iz obupa«. V nedavnem intervjuju je povedal: »Izraelska družba se utaplja v zmedi. General kriči, da zmagujemo, razglaša premoč vojske in občutek, da je narod spet našel svojo moč. Potem pa doda, da je danes več teroristov kot lani in da jih bo jutri še več! Če zmagujemo, kako to, da se teroristi množijo?«

Apartheid

Ariel Šaron, nikoli obsojeni vojni zločinec in trenutni premier, vidi rešitev v postavitvi zidu, ki naj bi palestinskim samomorilcem preprečil vstop v Izrael. Amnesty International: »Palestincem je velikokrat onemogočeno priti v službo ali na tržnico, da bi prodali svoje pridelke. Farme propadajo. Nezaposlenost je narasla nad 50%, več kot pol ljudi živi pod mejo revščine in podhranjenost ter bolezni so v porastu.« OZN: »Izrael izkorišča gradnjo zidu za širjenje svojega teritorija. Gre za nelegalno krajo zemlje. 274.000 Palestincev se bo tako znašlo na izraelski strani. Od vojske bodo morali pridobiti dovoljenja, da lahko še naprej živijo v svojih domovih. Nadaljnjih 400.000 bo zid odrezal od njihovih polj, služb, univerz in šol. Zid bo direktno prizadel okoli 30% Palestincev, živečih na Zahodnem Bregu.« Generalna Skupščina OZN je decembra 2003 izglasovala resolucijo, v kateri naproša Mednarodno kazensko sodišče, naj preveri legalnost zidu.

Izrael prav tako nadzoruje 80% pitne vode na Zahodnem Bregu. Svetovna Banka: »Palestinska populacija narašča za 3-4 % na leto, dobava vode pa ostaja ista. Ko vidijo, da jim je zemlja zasežena za gradnjo naselbin in da priseljenci uživajo obilno dobavo vode, to v njih sproža veliko frustracije in celo sovraštva.«

Apartheidu je podvrženih tudi okoli milijon Palestincev, ki so izraelski državljani. Edward Said daje primer: »Cestni znaki v Izraelu so v hebrejščini in angleščini. Arabščine ni. Če ste torej Arabec in ne znate hebrejskega ali angleškega jezika, ste izgubljeni. To je namen. To je način, kako izključiti 20 % populacije.« Izraelski parlament je 31. julija 2003 izglasoval zakon, ki Palestincem, ki se poročijo z Izraelcem, prepoveduje, da bi pridobili izraelsko državljanstvo. Zagovorniki so zakon utemeljili kot nujnega, da bi se palestinskim teroristom preprečila infiltracija v Izrael. Yuval Steinitz, parlamentarni vodja stranke Likud, je še izjavil: »Palestinska oblast vzpodbuja Palestince, naj se poročijo z izraelskimi Arabci. Gre za strategijo spreminjanja demografskega razmerja z namenom, da bi nas uničili.« Orna Kohn, pravnica pri Adalah, organizaciji za pravice arabske manjšine, je povedala: »Imate izraelskega državljana, ki je Arabec in mu ne boste dovolili živeti z njegovo soprogo? Če to ni rasizem, potem mogoče potrebujemo novo definicijo.«
__________________
NATZI RAUSS!