Poglej enojno objavo
  #93  
Staro 18.08.2006, 12:01
Kaja Uporabnik Kaja ni prijavljen
Mojster
Prikazne slike uporabnika/ce Kaja
Član od: Nov 2001
Naslov: Doma
Sporočila: 2.690
Privzeto Re: a je to normalno...

Citat:
Objavil-a Hel
Lepo ste se razpisali.

Nekje pri treh letih se ponavadi pri veliki večini otrok začnejo izbruhi trmice. Dete zna že samo hoditi, samo jesti, pričenja misliti s svojo glavo, kljub temu pa še ne zmore narediti ali razumeti vsega, kar bi rado. Izbruhi trme so pri nekaterih hujši, pri nekaterih blažji. In samo z vzgojo se jih ne da čisto preprečiti. Tudi sama sem bila - sicer samo enkrat - v situaciji, ko so se prestolonaslednik tuleč kot sirena vrgli na tla sredi trgovine, ker mu nisem hotela kupiti dveh malenkosti. Zmenjeni smo bili namreč za eno. Ena malenkost (čokoladica, sladoled ipd) na en obisk trgovine. Ena in konec. S princesko nikoli nisem imela podobnih problemov, pa mislim, da sta bila oba deležna enake vzgoje. Kaj sem storila? Počepnila k mulcu, mu prigovarjala, mu hotela mirno dopovedati, da smo zmenjeni za eno stvar in konec, pa je samo pojačal volumen. Potem sem pa vstala, rekla, da ga bom čakala pred trgovino, ko se bo umiril, ter mirno odkorakala ven. Zgrožene poglede prodajalk in kupcev še danes včasih vidim v nočnih morah. In tistih 14 minut (ja, 14!!! - ne vem, po kom ima mulc tako trdno voljo) je bilo najdaljših 14 minut v mojem življenju. Vpitje je sicer prenehalo v trenutku, ko sem stopila skozi vrata ven. A trmica mu ni dala, da bi takoj stekel za mano. Prisežem, če bi se vse skupaj vleklo še nekaj minut, bi me panika (aaaaaaa pa kaj se dogaja z njim?) premagala in bi šla jaz ponj in s tem verjetno zgubila ne tako nepomembno bitko. Seveda je kasneje še večkrat poskušal nažicati več, kot smo se zmenili. Izbruhov trme v javnosti pa ni bilo več.

Normalno je, da otroci - čeprav se še kako dobro zavedajo, kje so meje - hodijo po samem robu in te preizkušajo. Odkar se začnejo zavedati sami sebe. In kot starš moraš biti non-stop na preži. Enkrat boš popustil, ker nisi bil dovolj pozoren, ker si bil preutrujen ali se ti ni zdelo vredno posredovati, pa si ga nayebal. Otroci ne pozabljajo.
Zanimivo, meni se je sin pri približno dveh letih (ravno dobro shodil je) ruknil sredi mesta na pločnik, ker je ugotovil, da ga noge bolijo . Tati in sestrica sta bila nemudoma poslana domov, jaz sem se pa skrila za najbližji vogal in opazovala dogajanje. Ni jokal, ni tulil, ni zganjal panike, samo mirno je sedel. Ko so ljudje hodili mimo njega, se je samo malo odmaknil in nadaljeval sedenje. Po pol ure (ja, jaz vem, po kom ima to trmo), se je vzdignil in lepo krenil proti domu. Mislim, da mi ni treba povedati, da od takrat naprej tudi pomislil ni na to, da bi se nosil
__________________
______________________
Zares fest nas je (še vedno) mal!: