Poglej enojno objavo
  #1  
Staro 23.08.2009, 12:23
Curyman Uporabnik Curyman ni prijavljen
Pripravnik
Član od: Jan 2007
Sporočila: 171
Privzeto Televizijska tehnika za začetnike

Ker opažam, da je po forumu veliko vprašanj in nerazumevanja glede tehnologij televizije, sem dva svoja stara posta združil skupaj in ju dal v samostojno temo.

Analogna televizija
Analogna televizija je lahko zemeljska, satelitska in kabelska. Med vsemi je v največjem zatonu prav satelitska, zemeljske analogne TV oddajnike naj bi pri nas ugasnili prihodnje leto, kabelsko pa bodo razni operaterji ponujali toliko časa, dokler ne pocrka večina starih katodnih TVjev (in če je kdo slučajno v dvomih, jih je še vedno veliiiiiko).

Ker se slika ne digitalizira, kakega kockanja in podobnih stvari tu ne boste videli, pač pa druge anomalije kot so sneženje, dvojna slika ipd., odvisno od signala. Telekomova kabelska je tu pravzaprav neka mešanica, saj se do končnega uporabnika signal preko optike prenese digitalno in se potem s posebno napravico pretvori v analognega (in nekateri imajo celo premočan signal, ki je pri analogni televiziji tudi lahko moteč!). Telekomova kabelska testira tudi digitalno DVB-C tehnologijo, torej lahko najdete nekaj digitalnih kanalov tudi z ustrezno opremo.
Moderni televizorji imajo še vedno sprejemnike tudi za analogno tv, k boljši sliki pa lahko pripomorejo z določenimi softverskimi prilagoditvami. Vseeno pa je slika analogna televizije na HD sprejemnikih videti nekako zmazana oziroma neostra.

Digitalna televizija

Tudi digitalna televizija je lahko zemeljska, satelitska in kabelska, zraven moramo prišteti še IPTV in še kakšen sistem za mobilne napravice. Tu se signal digitalizira v formatu Mpeg2 ali 4 in s tem v zvezi so povezane lahko težave.

Kaj torej da kakovostno sliko na digitalni televiziji? Grem kar po vrsti, glede na pomembnost.

1) Izvor signala oziroma source. Po domače, kje oziroma od kod operater pobira oz. prevzema signal, ki ga potem distribuira naprej. Če je že izvor signala slab, bo končni rezultat še slabši in prav zato je to po moje najpomembnejši vidik končne kvalitete signala pri vsakem TV operaterju. Žal pa imajo tu VSI operaterji precej zvezane roke in signal prevzemajo tam, kjer jim ga določi distributer TV signala oz TV hiša.

Najboljše so seveda optične povezave, a so tudi najdražje in jih po večini naši operaterji uporabljajo samo za distribucijo domačih televizij (verjeli ali ne, signali večjih slovenskih televizij pridejo do SiOLa nekompresirano na optičnih povezavah, kar je seveda glede na končni rezultat sramota).

Najpogosteje se za distrubucijo predvsem tujih kanalov uporabljajo satelitske povezave (feeds), kjer pa je kvaliteta slike lahko že na začetku vprašljiva. Kot primer slabega vira signala si poglejte samo kakšen zmazek pri nas prodaja mreža Discovery, ali pa FOX. Za njih spadamo na Balkan in za nas je torej vse dobro (prav pri vseh operaterjih v SLO, so Discovery kanali le senca tistega, kar lahko vidimo v Nemčiji, Angliji ipd.).

Le redkokdaj, se pa tudi to zgodi, se signal sprejema tudi preko zemeljskih oddajnikov (DVB-T ali celo analogno!).

2) Kompresiranje prejetega signala.
O tem je bilo že veliko napisanega , zato samo na kratko.
TV distributerji in ponudniki sliko dodatno kompresirajo zato, da prihranijo na pasovnih širinah. Nekompresiran video je, kot najbrž že veste tudi iz digitalne fotografije, precej podatkovno potraten, kar je seveda prepotratno za ponudnike TV (razen morda na optiki).

Kablaši so zaradi drugačne tehnologije tu v prednosti. Preko obstoječe napeljave lahko na frekvenco, kjer je bil nekdaj en analogen TV kanal, obesijo 3/4 MPEG2 SD kanale ali 7/8 MPEG4 SD kanalov, brez da bi morali močno kompresirati signal. Trenutno razvoj digitalne kabelske zavira predvsem dejstvo, da vzporedno ponujajo tako analogno kot digitalno kabelsko, s čimer hitro zmanjka frekvenc za obe vrsti kanalov. Nekaj podobnega velja tudi za analogno in digitalno zemeljsko televizijo.

Na satelitih ima vsak transponder (oddajnik) svojo nazivno vrednost (SR ali symbol rate), kakšen pretok podatkov lahko prenaša od ponudnika h končnim uporabnikom. Najpogostejša je vrednost 22 000 ali 27500 (kamor lahko stlačimo med 6 MPEG2 SD kanalov z malo komresiranja pa tudi 14 ali več MPEG2 SD signalov z visoko stopnjo kompresiranja.

IP TV jo odnese najslabše. Sami veste, da se na bakrenih vodnikih z oddaljenostjo od centrale sinhronizacija manjša (to ne velja na optičnih povezavah, kjer izgub ni), pa tudi sama centrala ima omejeno zmogljivost priključkov in prenosa. Po domače povedano, manj ko en TV stream porabi za prenos (in je večja kompresija), boljše je za operaterja, ker lahko več zaračuna (priključi lahko več uporabnikov, tako več TV streamov kot po oddaljenosti od nje) in slabše za nas uporabnike. Gre torej za kompromis med tem, koliko še lahko stisneš signal, in nezadovoljstvom uporabnikov zaradi slabe kvalitete.

Signal se lahko kompresira s stalnim ali variabilnim pretokom.
Pri stalnem ima stream vseskozi enak pretok, pri variabilnem pa se spreminja glede na podatke, ki so potrebni za prikazovanje slike.
MPEG kodiranje namreč (prosim, tole sem tako poenostavil, da bo čim bolj razumljivo, ni pa to tehnična razlaga) zapiše podatke o vsakem pikslu.

Pri variabilnem kodiranju se v stream zapiše, če je piksel enak, recimo pri statičnih kadrih je zato tok podatkov manjši, saj je veliko pikslov ves čas identičnih. Po potrebi prilagaja tok, ko se v kadru veliko dogaja in se piksli spreminjajo. Tako lahko dosežeš precej velike prihranke v potrebni pasovni širini, kar je posebej koristno pri satelitskem oddajanju, saj lahko na ta račun dodajo celo kanal ali dva več na isti transponder v MPEG2 kodiranju. Minus pa je seveda dražja oprema, ki je potrebna za tako kodiranje signala.

Pri stalnem pretoku podatkov, se ves čas kompresira podatke o vseh pikslih, kar postane problematično pri hitrih kadrih (športni prenosi, akcija), saj je tok podatkov omejen in tako gledamo mozaik (enostavno je premalo podatkov za natančen izris slike). Edina prava rešitev je v takem primeru manjše kompresiranje in s tem večji tok podatkov pri kanalih, ki vsebujejo veliko gibanja. Melody ZEN HD v glavnem prikazuje statične slike, zato pri njem uporaba stalnega pretoka podatkov ni problematična in je tudi izris slike v HD čudovit.

3)Tehnologija prenosa k uporabniku in oprema.
Digitalne zemeljska, kabelska in satelitska tv (znane tudi kot DVB - digital video broadcasting T- terrestrial/zemeljska, C - cable/kabelska, in S - satellite/satelitska) so že standardizirane, zato je dostopna oprema različnih proizvajalcev in deluje precej zanesljivo (le še MPEG4 kodiranje lahko povzroča težave). V večini imajo moderni televizorji vgrajene že vsaj DVB-T pa tudi C sprejemnike, satelitski žal niso preveč pogosti.

IP TV žal še ni standardiziran (se pravi ni neke uredbe, ki bi predpisovala kakšna tehnologija naj se uporabi), zato ga vsak operater dela po svoje in je zato toliko težav. Pri IP TV nujno potrebujemo še dodatni vmesnik (Set top box ali STB, lahko tudi računalnik z ustrezno programsko opremo), ki tehnologijo prenosa pretvori v signal, ki ga razume tudi televizor (pa naj bo analogen ali digitalen!). Televizorjev, ki bi znali sprejemati IP TV, zaradi odsotnosti ustreznih standardov, še ni.

Zelo zelo pomembno pri končnem zadovoljstvu je tudi to, kakšen odkodirnik signala smo kupili, oziroma ga ponujajo operaterji. Kakšni so pravi obup, drugi pa ponujajo ogromno priboljškov v obliki snemanja, predvajanja lastnih video datotek ipd. (kam spada SiOLov Sagem, si odgovorite sami).

OK to razumem, ampak slika na mojem čisto novem full HD televizorju je še vedno zanič. Zakaj?

Slika je lahko slaba zaradi nizke ločljivosti, visoke kompresije streama (od tod ta mreža in vidne kocke na velikih TVjih), ki je izključno v domeni ponudnika TV storitev in zaradi napak v dostavljanju signala, ko slika zaradi pomanjkanju podatkov zakocka, torej se popači in dejansko ne vidiš kaj se dogaja.

Če pustimo težave v dostavi DIGITALNEGA signala pri miru, o kompresiranju pa smo že pisali pod točko 2, je največji problem pri velikih LCD TVjih ločljivost. Večina LCDjev dobra samo na eni ali dveh ločljivostih (ker imamo trenutno zelo malo HD vsebin, ga nasrka SD vsebina). Če imate velik LCD monitor, lahko nastavite ločljivost 800x600 in boste videli o čem govorim. Polna ločljivost navadnih SD signalov je 720 X 576 točk (v formatu 4:3), na nekaterih kanalih pa ima lahko tudi polovico manjšo ločljivost! Vaš full HD sprejemnik pa je optimiziran za ločljivost 1920 x 1080 in mogoče še za kakšno malce nižjo. In ne verjemite kaj dosti vsem velikim bleščečim napisom tehnologij, ki naj bi popravljali sliko: pri digitalni televiziji se kaj bistvenega ne da popraviti.

Plasme so narejene drugače, podpirajo lahko več ločljivosti in je SD slika lahko tudi precej boljša, a imajo druge pomanjkljivosti, o katerih pa kje drugje.

Resolucija določenega TV kanala je v domeni TV hiš in tukaj prednjačijo Nemci (PAL Plus sistem), ki kot le redki signal oddajajo v polni SD widescreen resoluciji. Nemški nacionalni televiziji ARD in ZDF sta pred leti celo že oddajali v HD ločljivosti, pa sta oddajanje do današnjih dni za nekaj časa opustili (sedaj spet testirajo), saj je večini uporabnikov zadoščalo oddajanje v širokokotnem PAL sistemu.

Upam, da sem bil dovolj izčrpen in se že vnaprej oproščam za kako tipkarsko ali drugo napako.

Nazadnje uredil Curyman : 27.08.2009 ob 14:35.
Odgovorite s citatom