Poglej enojno objavo
  #15  
Staro 18.07.2006, 08:50
galeb Uporabnik galeb ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Dec 2005
Sporočila: 533
Privzeto Re: biblija, nova in stara zaveza, bog je dober ali slab?

Citat:
ja ravno v tem je razlika med Jezusom in temi velikimi modreci, ki si jih naštel. Oni so modreci, lahko bi rekli filozofi, Jezus pa se je razglasil za Božjega Sina. v tem je velika razlika in ravno iz tega zornega kota krščanstva in budizma sploh ne moremo primerjati. budizem je zgolj filozofska smer, kot je bil v antiki npr. stoicizem. zato zame budizem ni religija.
S čim pa bi ti podkrepil svoj zadnji odstavek?mogoče si kej narobe razumel, poleg tega pa pogledaš še kkšn "zelo verodostojen" BBC dokukmentarc.poznam gnosticizem. poznam krščanstvo in poznam kanonično sveto pismo. imaš ti v svetem pismu kakšen citat, ki bi potrjeval tvoje besede ali so zrasle povsem na tvojem zeljniku?samo zanima me od kod tebi to...
To, kar si napisal je samo zagovor krscanskega pogleda, manjkajo pa argumenti. Potrebno se je ozreti na zgodovinska dejstva. Ze iz Svetega pisma je precej ocitno, da je ortodoksno krscanstvo skrenilo. Iz svetega pisma lahko razberemo, da se Jezus ni imel za enega in edinega Bozjega sina, kajti navedeno je tudi, da smo vsi Bozji sinovi. Obstaja sicer ena Jezusova izjava, ki dozdevno posredno nakazuje v smeri krscanske interpretacije glede Bozjega sinovstva, vendar samo, ce jo interpretiramo dobesedno, kar pa je glede na kontekst in celoto povsem neprimerno. Bolj podrobno o tem kdaj drugic. Kristus seveda je bil in je na posebnem mestu, opravljal je in opravlja posebno nalogo v skladu s svojo razvojno stopnjo in s tem kaksno nalogo je sprejel. Toda tudi to se bo nekoc spremenilo, nekoc bo to vlogo, ki jo ima za svet zapustil, prevzel pa jo bo nekdo drug. Druga pomembna zadeva je reinkarnacija, v SP je vec navedb, ki zelo ocitno kazejo na to, da je bila v tistem casu reinkarnacija med ljudmi splosno sprejeta. O konkretnih citatih iz SP glede reinkarnacije in drugega morda kdaj drugic.

Ce to razumemo, postane bolj ali manj ocitno, da je to ucenje samo eno v verigi mnogih ucenj, vecjih in manjsih, ki so jo podali vecji ali manjsi ucitelji v zgodovini. Taksna interpretacija odkriva, da Jezusovo ucenje ni v nasprotju z razvejanim in vecplastnim hinduizmom ali budizmom, ampak tako kot vsako novo razodetje nekaj svojega doda. Buda je denimo na vprasanje ali obstaja Bog odgovoril v smislu, kako naj clovek spozna Boga, ce sebe ne pozna in da je zato potrebno to vprasanje prepustiti za cas, ko se resnicno spoznamo. Jezus je prisel petsto let kasneje in veliko govoril o Bogu, toda kaj so kristjani naredili iz tega ucenja, je zelo dobro znano iz zgodovine. Bile so krizarske vojne, inkvizicija, zatiranje znanstvene misli, kolaboracija v II svetovni vojni ... In prav gotovo so bili temelji za taksen razvoj postavljeni s proglasitvijo gnosticnih ucenj za heretizem. Ce se ucenja o Bogu polasti clovek, ki ne razume sebe, so rezultati unicujoci.

V obdobju po Jezusovi smrti so imela gnosticna ucenja velik vpliv. Bistvo gnosticnih ucenj je, da je v vsakem cloveku Bozja iskra in da pristno znanje dosegljivo za vse ljudi. Gnoza ni zgolj racionalno razumevanje, ampak razumevanje pridobljeno z duhovno izkusnjo. Gnostikov ni pretirano zanimala zgolj racionalna teologija ampak so pozdravljali napredujoco silo božanskega razodevanja. Kmalu po Jezusovi smrti so gnosticna ucenja pridobivala na vplivu in so bila sprva za kratek cas celo v glavnem toku krscanstva. Da je v tem casu bila reinkarnacija precej splosno sprejeta, zanesljivo drzi. Se v tretjem stoletju, ko so se navzkrizja ze zacela, je oce Origen zapisal: "Vsaka dusa vstopa v svet ojacana z zmagami in oslabljena z napakami svojih prejšnjih zivljenj. Njeno mesto v svetu je doloceno s preteklimi vrlinami in slabostmi."

V casu po Jezusovi smrti je bila v imperiju velika stopnja verske svobode, tu so se nasle najrazlicnejse skupine od gnostikov, budistov, zoroastrov, hermetistov, zidov, do obozevalecev Mitre in simpatizerjev grske Platonske misli. Toda pod povrsjem politicnega miru se je odvijala moralna vojna. Kopicenje bogastva v zgornjih slojih, kruti davki za kmete in razsirjeno suzenjstvo so dosegli taksno stopnjo, da se je zacel razpad od znotraj. Zaradi tega so mnoge skupine iskale protiutez z vrnitvijo k visjim vrednotam. Krscanske skupine so se najmocneje oglasala proti zlu imperija. Ucile so preprostost in delitev v skupnosti. Obtozili so suzensjtvo in gladiatorske igre, ki so poklale na tisoce depriviligiranih.

Taksne proteste je Rim obicajno zadusili z usmrtitvami ali podkupovanjem, toda kristjani so bili drugacni, kajti to jih ni ustavilo. V zacetku cetrtega stoletja je bilo ze jasno, da se je val morale obrnil. Nova vera je osredotocala ideje novega evolucijskega ciklusa, ki bo zagovarjal clovekove pravice in enakost vsega clovestva. To je bil glas, ki se mu Rim ni mogel zoperstaviti. Nazadnje je, glede na to, da je vedno lahko zaznal vir moci v druzbi in ga izkoristiti v svoje namene, popustil. Pod Konstantinom je v zacetku cetrtega stoletja postalo krscanstvo uradna drzavna religija. Zdruzitev je spremenila tako Rim kot tudi cerkev. Rim je zacel z nekaterimi reformami, da bi dvignil nizje razrede iz njihovih vezi, na strani cerkve pa je bil stik z Rimom prevelika skusnjava, kajti cerkveni voditelji so zaceli kazati enako lakoto po bogastvu in moci, ki je tako izmalicila vladavino Rima. Ta nov razred ortodoksnih cerkvenih voditeljev je zacenjal zbirati bogastvo in vladati vernikom z jekleno voljo. Izraz ortodoksno oznacuje ucenje ki je bilo predano neposredno od Jezusovih ucencev. Kdorkoli je lahko postavil to trditev je lahko privzel avtoriteto nad tistimi, ki tega niso mogli trditi. Mnoge gnosticni ucitelji so postavljali taksne trditve, toda hereziologi jim vseeno niso dali veljave. Seveda je znake taksnih slabosti cerkev kazala ze pred tem.

V drugem stoletju je ogenj gnosticizma kratek cas svetlo gorel. V prvih dveh stoletjih se je hitro razsiril predvsem na vzhodnem Mediteranu in pritegnil vec intelektualcev in filozofov, medtem ko je bilo v bolj klasicnih sektah veliko kmetov in suznjev. Kasneje so se zacele zbirati skupine okrog ortodoksnih voditeljev in zahtevali so striktno spostovanje nastajajočih cerkvenih pravil, s cimer so prisli gnostiki na slab glas, ker so nasprotno vedno povdarjali nujno potrebo po individualni svobodi pri iskanju odresitve in zato ker se niso uklonili nobeni drugi avtoriteti, razen svoji lastni. Zaceli so jih gledati kot odpadnike nevarne nastajajoci Konstantinovi cerkvi in jih nazadnje ozigosali za krivoverce. Tako jih je zacela zavracati in preganjati prav tista skupnost, ki so ji nekdaj pripadali, in ne toliko sile izven krscanstva.

Ceprav je obilo inforamcij o drugih dogodkih v obdobju Rima, je o gnosticnih uciteljih do ne davnega bilo le malo dosegljivega, kajti vsi njihovi osebni ostanki, tako kot tudi zapisi, so bili temeljito odstranjeni. O gnosticizmu je bilo zato pred novejsimi najdbami mogoce sklepati predvsem po zapish hereziologov, torej tistih, ki so se ukvarjali s "herezijami", ki so gnostike diskreditirali. Komaj z novo odkritimi rokopisi je bilo mogoce rekonstuirati bolj zanesljivo sliko o njihovem zivljenju in razmisljanu. Preucevanje o tem, kaj so ucili ti gnosticni ucitelji razkriva, da je njihovo ucenje skladno z danasnjim ezotericnim naukom. Apostol Pavel je bil najbrz prvi, ki je razumel to, kar je simboliziral Jezus s svojim zivljenjem, zivljensko pot namrec, ki vsakega cloveka nekoc, po stevilnih inkarnacijah pripelje do odresenja: (SP Col 1.27) "Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave."

Da so interpretacije sodobna ezotericne filozofije skladne z gnosticnim ucenjem, potrjujejo mnogi zapisi, denimo zapis hereziologa Irenaeusa, ki je navajal gnostika Cerinthusa:"

Gnostični ucitelj Cerinthus je tako kot drugi gnostiki učil: "Jezusa ni rodila devica, ampak je bil sin Jožefa in Marije, tako kot drugi ljudje, toda bil je močnejši v svoji pravičnosti, inteligenci in modrosti. Po krstu se je Kristus spustil nadenj iz oblasti, ki je nad vsem, v obliki potopitve in je na ta nacin razglasil nepoznanega Oceta in opravil cudesa. Toda nazadnje je Kristus zopet odšel in samo Jezus je trpel in ponovno vstal; Vendar je Kristus ostal nepristopen, ker je obstajal duhovno"
"
Vidimo, da obstajata dve loceni osebi, ki nista Oce, torej Bog. Kristus je bil ucitelj, ki fizicno ni bil prisoten, Jezus pa njegov ucenec, ki ga je Kristus presvetljeval. Razglasitev nepoznanega Oceta se nanasa na to, da je bila preko Kristusa v svet spuscena nova energija, za novi razvojni ciklus. To je vsekakor ezotericno ucenje. To citat potrjuje informacije ezotericnega ucenja, da je bilo brezmadezno spocetje v SP namerno vnesena sprememba, ki so jo kristjani zakuhali po Jezusovi smrti.

Naj napisem se en odlomek iz Nag Hammadijeve knjiznice, ki potrjuje Jezusovo vstajenje (glede na to, da je napisano v prvi osebi).

"Da, nasli so me; kaznovali so me. Bil je drug, njihov oce, ki je spil žolč in kis, ne jaz. Udarjali so me s trsjem; bil je drugi, Simon, ki je nosil kriz na ramenih. Bil sem drug, na katerega so posadili trnovo krono. Toda smehljal sem se na višavah vsemu bogastvu arhonov in posledicam njihove zablode, prazne slave. In smejal sem se njihovi nevednosti." (NHL- 365/VII,2 56,4-19)

O Justinjanu, ki je v 6 stoletju proglasil reinkarnacijo za herezijo, kdaj drugic

Nazadnje uredil galeb : 18.07.2006 ob 12:24.