Poglej enojno objavo
  #1  
Staro 09.01.2009, 09:37
Miha48 Uporabnik Miha48 ni prijavljen
Novinec
Član od: Oct 2008
Sporočila: 14
Privzeto Korupcija je ljudstvu všeč?

Tako bi lahko rekli, ko preberem naslednji članek:

Nobeden ni nedolžen

O korupciji na sončni strani Alp

FINANCE-objavljeno 8.1.09

"Nikoli nisem trdil, da so vsi chicaški policisti, politiki in sodniki korumpirani," je rekel Al Capone. "Samo tole sem rekel: Nobeden od tistih, ki sem mu ponudil podkupnino, je ni zavrnil."
Chicaga se je že pred nedavno aretacijo guvernerja dražbenika Blagojevića držal dvomljivi sloves ameriške prestolnice korupcije. Zgornja anekdota človeka mimogrede zapelje, da bi s prstom pokazal na druge češ, glej, kakšni so Američani, saj smo vedeli, da je tam vse gnilo. Ali pa, češ, saj vsi vemo, kakšni so politiki in sodniki in policisti in ...
(Glede ameriško-kapitalistične gnilosti: Večje zaupanje imam v sistem, ki najde pokvarjenca in ga postavi pred sodišče, kot v takega, v katerem "korupcije ni" oziroma so uradno pokvarjene izključno majhne ribe.)
Za korupcijo sta potrebna dva
Menim, da so Al Capone in njegovi duhovni sorodniki - tisti, ki ponudijo podkupnino - večji problem kot tisti, ki sprejmejo podkupnino. Ti drugi se ne morejo vedno upreti moči argumenta. Kako je že rekel chicaški mafijec ob neki drugi priložnosti? S pištolo in dobro besedo dosežeš veliko več kot z dobro besedo.
Podkupovanje je kaznivo dejanje. Vendar gre v prvi vrsti za etično vprašanje. Za demokracijo pravimo, da dobimo tako oblast, kot si jo zaslužimo. To se vedno bolj kaže v tem, da izvoljeni predstavniki uzakonjajo vrednote večine. Temu se reče spoštovati voljo ljudstva. Kaj pa, če je to ljudstvo, ali vsaj večina, neuko, sebično, nacionalistično, pokvarjeno ..., se je vprašal že Rousseau. Do danes še nismo našli odgovora.
Volja (pokvarjene) večine
V demokraciji si narod piše sodbo sam. Teološko in drugače metafizično utemeljene družbe so se lahko sklicevale na objektiven, od trenutne volje ljudi neodvisen pojem pravičnosti. Odkar pa je Auguste Comte razglasil dobo pozitivizma, se v javnem življenju (in javni morali) ne ukvarjamo več z vprašanjem, kaj nam Bog zapoveduje ali kaj je trden, metafizičen temelj morale. Danes naredimo anketo. Rezultat je politika in javno življenje na sploh, ki se ravna nestanovitnem vetru javnega mnenja.


Samo tole pravim: Težko najdem Slovenca, ki ne bi razmišljal in delal po balkansko.
Krivico delamo, če se razburjamo nad pokvarjenostjo politikov ali sodnikov. Mi smo tisti veter, po katerem se obračajo. Zato korupcija v javnem življenju ni problem zakonov, ampak problem osebne etike posameznika.
Najprej teoretično pojasnilo. Etika zame ni nekaj, kar zadeva človeka izključno za štirimi zidovi domače hiše (in še manj samo med dvema rjuhama). Etika je pomembna kakovost odgovornega poslovneža in državljana. Svobodne države in poštenega gospodarskega sistema ni brez etičnih državljanov. Državna prisila (beri: zakoni in policija) etike ne more vzpostaviti. Vedno se bo našel policist, politik, pravnik ali sodnik, ki bo pomagal lopovu, da se izogne kazni. Če bodo ljudje sprejeli lopovsko življenje, bodo lopovi neovirano delali naprej. Če ljudje tega ne sprejmejo, bo lopovov manj in tisti, ki bodo ostali, se bodo težje izognili kazni.
iPod in študentske volitve naključje me je posadilo nasproti študentu, ki igra kar pomembno vlogo v študentski in visokošolski politiki. Med kramljanjem sem mu omenil primer iz študentske politike na Saint Louis University, kjer sem nekoč delal. Tamkajšnja študentska organizacija ima vsako leto volitve, kjer se za zmago potegujejo nosilci liste s svojimi administracijami. Dober teden dni pred volitvami je študentski časopis objavil novico, da se je eden od kandidatov za "ministra" v preteklem letu okoristil na račun študentskega denarja. In res se je izkazalo, da je ta človek naredil naslednje. Ko je organizacija kupila nov računalnik, je Apple v paket vrgel še iPod Nano, tako kot pri vseh podobnih nakupih. To igračko je omenjeni kandidat vzel zase, kot kaže, z vednostjo preostalih. Nosilec liste ga je takoj odpustil in na hitro poiskal zamenjavo, vendar je bilo že prepozno. Favorit je izgubil volitve.
"Za tako malenkost je odstopil?!" Sogovornikovo presenečenje je bilo iskreno. V nadaljevanju pogovora sem ugotovil, da imajo tudi v njihovi študentski organizaciji nadzornike in da so nekajkrat celo koga ovadili, pa ne zaradi iPoda. Nisem ga vprašal, ali se je kdaj zgodilo, da je kdo sam odstopil, ker so ga ujeli in flagrante delicto. Nekako se mi je zdelo, da poznam odgovor.
Bruselj ali Beograd?
Med doktorskim študijem v Chicagu sem protestiral, kadar so me Američani potisnili v jugovzhodno Evropo. Danes sem glede tega bolj zadržan. Slovenci smo dejansko bliže Beogradu in Damasku kot Bruslju ali Dublinu. Morda res ne zemljepisno. A kje je rečeno, da se morajo zemljevidi gora, ravnin in morij ujemati z zemljevidi temeljnih civilizacijskih vrednot. Da ne bo nesporazuma: Povohal sem postmoderno filozofijo in nekaj vem o medkulturni komunikaciji. Nikakor ne trdim, da so bruseljske civilizacijske vrednote boljše od beograjskih. Tudi ne trdim, da smo vsi Slovenci Balkanci. Samo tole pravim: Težko najdem Slovenca, ki ne bi razmišljal in delal po balkansko. Takega, ki bi se mu ponudila priložnost, da se okoristi na račun države (prej ali slej pa kar konkretno neke osebe) in bi te priložnosti ne izkoristil.
P. S.: Med prazniki sem bil spet na smučišču. Mularija se še vriva mimo vrste in starejši ljudje še vedno godrnjajo v brk, če se sploh zmenijo za to. So Janezki egoistični in brezobzirni? Strah me je pomisliti, kakšni bodo šele Janezi. Ali starejši molčijo zato, ker vedo, da so sami ravno takšni - morda ne na smučišču, zato pa tam, kjer so zadeve veliko bolj resne.
Dr. Peter Lah je dekan Fakultete za medije v Ljubljani.