Poglej enojno objavo
  #3  
Staro 27.02.2006, 20:42
namgyal Uporabnik namgyal ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Jun 2004
Sporočila: 951
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Tole je stališče stanovskega društva primerjalne književnosti:


Stališče Slovenskega društva za primerjalno književnost
do obsodbe pisateljice Brede Smolnikar

(Ob »poslovilnem komemorativnem literarnem večeru« Brede Smolnikar, 1. decembra 2005, na ljubljanskem knjižnem sejmu)


Absurdna obsodba pisateljice Brede Smolnikar na podlagi civilne tožbe, ki kot obrekljivo inkriminira njeno pripovedko Ko se tam gori olistajo breze, je udarec za demokratičnost slovenske družbe, pa tudi za današnji in prihodnji položaj umetniške ustvarjalnosti pri nas. S sodbo, po kateri mora pisateljica pod grožnjo nerazumno visokih denarnih kazni iz javnosti umakniti vse izvode že natisnjene knjige, ni kršena samo njena svoboda izražanja, temveč temeljna pravica vseh državljanov Slovenije do obveščenosti. Ta zajema tudi možnost, da lahko prosto beremo javnosti namenjeno umetniško literaturo. Poleg tega je sodba ogrozila isto pravico prihodnjih rodov (v primeru literarnega medija je obveščenost manj vezana na aktualno sedanjost kot pri sredstvih množičnega obveščanja), pa tudi njihovo pravico, da sprejmejo kulturno dediščino literature neokrnjeno in ohranjeno. Samo tako jo lahko po svoje – v drugačnih etično-estetskih in miselnih koordinatah – razumevajo in razlagajo.

Pripovedka Smolnikarjeve, ki mora po sodbi sodišča izginiti iz javnosti in slovenskega kulturnega spomina, je – tu si kot izvedenci za književnost dovoljujemo izreči vrednostno sodbo – mojstrovina, avtorsko naklonjeni prikaz glavne junakinje, ob katerega so se presenetljivo spotaknile civilne tožnice, pa sodi med umetniško izrazite upodobitve ženske v slovenski književnosti. Ko bi denimo organi avstro-ogrske cenzure leta 1910 ravnali na način današnjega slovenskega sodstva, in bi na pritožbo nekega učiteljskega združenja izbrisali iz javnosti Cankarjeve Hlapce za zmeraj (prepovedali so »samo« njihovo uprizoritev), bi bili danes ob ključni tekst »slovenstva«! Cankarjevo delo je lahko postalo »slovenski mit«, čeprav je bilo svoj čas tako izzivalno, brezobzirno in nesramno, saj mu je bilo vendarle dopuščeno živeti v procesu neprestanega porajanja in preoblikovanja pomenov, ki tvori bistvo sleherne kulture.

Pri izrekanju tako težkih kazni, kakor je doletela krhki in dragoceni tekst Brede Smolnikar, bi sodišče moralo v načelo pravičnosti zajeti ekonomijo osebnih ter družbenih in zgodovinskih koristi oziroma škod (na to načelo opozarja eden vodilnih pravnih strokovnjakov Richard Posner), saj je sodba ne nazadnje izrečena v imenu ljudstva. Ali je torej vredno, da sodišče v primerih, ko se soočita dve enakovredni pravno zaščiteni pravici (na eni strani svoboda izražanja, na drugi pa zasebna pravica do dobrega imena), nesorazmerno kaznuje izvajanje splošnejše in bolj temeljne pravice v imenu domnevne kršitve ožje pravice? In ali je vredno in pravično, da z razsodbo in odmero kazni skuša zavarovati ugled osebe, ki ni javna in jo morebiti pozna komaj nekaj deset državljanov Slovenije, povzroči pa visoko gmotno škodo pisateljici in resno ogrozi njeno nadaljnjo ustvarjalno dejavnost, čeprav je ta v javnem interesu? Predvsem pa, ali naj zaradi specifičnih moralnih kodeksov in skromnejših literarnih kompetenc posameznikov, ki se čutijo poklicane zaščititi dobro ime sebe, svojih znancev ali sorodnikov, omaje veljavnost temeljne pravice do svobode izražanja? (To izražanje v primeru literature praviloma izhaja ravno iz domišljijskega preoblikovanja osebnega življenjskega izkustva, iz pretvorbe resničnosti v fikcijo.) Je prav in vredno, da sodišče z eksemplaričnostjo kazni navaja pisatelje k samocenzuri in posledično spodbuja zavrto, nepolno razvito umetnost? In naj zaradi ohranitve dobrega imena ene same osebe onemogoči množicam današnjih in bodočih bralcev, da bi lahko umetniško doživljali enkratni fiktivni svet, in jim tako omeji njihov dostop do umetniških besedil?

Dokazovanje vzročne zveze med subjektivnim občutkom naključnih bralcev, da se podatki iz fikcije deloma ujemajo z osebami in dogodki iz njim znanega dejanskega sveta, in morebitnim namenom avtorice, da naj bi prek literarne fikcije obrekovala neko resnično osebo, je zelo komplicirana zadeva. Zanj nikakor ne zadostuje sklepanje sodnikov, ki so na področju literarne znanosti diletanti. Zato bi morala sodišča – glede na hude posledice razsodbe – v proces proti Smolnikarjevi na vseh stopnjah vključiti kompetentne izvedence, v tem primeru kvalificirane strokovnjake za literaturo (kakor je sicer v navadi pri izvedenskih mnenjih psihiatrov ali forenzikov). Če bi na primer sodili neki osebi zaradi suma, da je nezakonito kuhala žganje, za obremenilni dokaz gotovo ne bi sprejeli opisa žganjekuhe v literarnem delu, ki je povrhu že v naslovu razglašeno za »pripovedko«, pa čeprav piše o istovrstnem prestopništvu osebe, podobne osumljencu, a s povsem drugačno identiteto. Od literature se namreč po vsaj dvesto let uveljavljenih estetskih konvencijah ne pričakuje, da bo dokumentirano in verodostojno poročala o resničnih dogodkih in osebah (ustreznost informacije zunajbesedilni resničnosti pa zavezuje komunikacijo v novinarskem diskurzu množičnih občil). Ista logika mora torej veljati tudi v primeru, če pisca literarnega dela inkriminiramo, češ da o neki dejanski osebi izreka neresnice. S tem pa ne trdimo, da literatura nima zvez z resničnostjo in da literarno delo ne more nikogar osebno prizadeti ali celo namenoma napasti. Vendar pa je o tem potrebno tudi pred sodiščem razpravljati z znanstveno veljavnimi argumenti in ob vsakem konkretnem primeru posebej.

Četudi bi se, v nasprotju z našim prepričanjem, dalo nesporno dokazati, da je bila pripovedka Ko se tam gori olistajo breze napisana z namenom obrekovati neko posameznico ali družino, pa bi bila lahko pravična kazen kvečjemu odškodnina prizadetim, nikakor pa ne popoln, na totalitarno cenzuro spominjajoči izbris tega teksta iz javnosti in eksemplarično kaznovanje svobode umetniškega ustvarjanja. Umetnost in umetniki, ki jih še danes najbolj cenimo, so bili v preteklosti za mnoge svoje sodobnike pogosto škandalozni, neznosni, prestopniški, zunaj moralnih okvirov in družabnih konvencij. Transgresivnost je nujni pogoj literarnega pisanja, pogoj umetniškosti. To njeno ontološko podlago se zato čutimo dolžni s svojim glasom zaščititi pred posegi kogar koli, četudi se sklicuje na pravo in zakone.


Izr. prof. dr. Marko Juvan

predsednik Slovenskega društva za primerjalno književnost

Ljubljana, 8. decembra 2005