Tema: Za Doxi
Poglej enojno objavo
  #6  
Staro 12.01.2004, 20:07
orchid Uporabnik orchid ni prijavljen
Mojster
Prikazne slike uporabnika/ce orchid
Član od: Oct 2003
Sporočila: 4.831
Privzeto

OKAMENELO SRCE

Magdalena Metelko


Imela sem čuteče srce, polno, prepolno ljubezni.
Imela sem občutljivo, širokosrčno srce.
Za žalost dojemljivo,
za veselje dojemljivo.

Pa so mi storili preveč krivic.
Storili so mi krivico prvič -
globoko se je zarezala v srce.
Storili so mi jo drugič -
razrezano srce se je skrčilo.
Tretja krivica
pa je dokončno uničila moje boleče srce.
Bolelo je neznosno,
bolelo je še in še, bolj in bolj.
Vse preveč krivic nakopičenih,
preveč nožev zapičenih.
Skoraj bi strlo to ubogo srce.
Skrčilo se je v zadnjem dihu.
Sklenilo je, da se bo skrilo. Toda kam?
Kam naj se skrije?
Kam naj ubeži »rabljem«?
Povsod ga najdejo,
zopet ranijo, nikjer ne dajo mu miru.

Tega ne prenesem več!
Kamen, prosim te, daj mu zavetje,
kamen zrasti okoli mojega srca.
Rasti! Rasti čim hitreje, rasti čim debelejše,
da ničesar več ne bo čutilo - ne veselja, ne gorja.
Da le več ne bo bolelo.

Živim. Živim naprej.
Živim brez srca.
Nisem le ozkosrčna, ker imam v kot stisnjeno, skrčeno srce, sem trdosrčna.
Kameni oklep ne pusti srcu, da bi živelo, se gibalo.
Ne pusti mu, da bi delovalo, da bi ljubilo.
Sem brezsrčna - saj srca pravzaprav ni več,
ker ne more komunicirati skozi kamen.

Živim z okamenelim srcem.
Živim!

Je to sploh življenje,
ko nisem niti vroča, niti hladna, ampak mlačna.
Sem mlačna mlakuža, trpko smrdeča po kislem blatnem mahu, izhlapevajoča v sivo mračno meglo.

Lahko mi rečeš,
da sem najlepša na svetu,
lahko mi rečeš,
da mi podariš milijon tolarjev,
pa se niti nasmehnila ne bom.
Lahko umreš pred mojimi nogami,
pa te ne bom pobrala.
Niti trznila ne bom.
Kamen okoli srca me ščiti pred vsemi udarci.
Pred udarci krivic, pred udarci gorja
in pred udarci veselja in sreče.

Saj sploh ne živim. Jaz životarim.
Tako ni vredno živeti.
Bolje je umreti, ali pa srce odpreti.
Tako živeti ne morem več.
Sklenem - nekaj je potrebno ukreniti.
Kličem na pomoč višje sile:
»Pomagajte mi, dajte mi idejo, kaj naj storim?«

Skrivnostno mi prišepnejo, naj razbijem oklep.
Nima smisla skrivati se pred življenjem
in ga ne živeti.


Pomembno je ljubiti vse.
Sebe.
Vse ljudi.
Celo vesolje.
Kadar imaš odprto srce, ki je sposobno ljubezni,
ti nihče in nič ničesar več ne more.
Celo krivice ti ne more več storiti.
Tudi če jo storijo, te ne bo prizadela,
ampak se bo od tebe odbila kot žogica.
Če daješ brezpogojno ljubezen,
ne moreš prejemati drugega kot ljubezen.

Po nasvetu VIŠJE SILE sem se odločila.
Odločila sem se,
da prevzamem odgovornost za svoje dejanje.
Imam voljo.
Imam moč.
Imam ljubezen.

Le organa za ljubezen nimam.
Zato je treba samo odpreti srce.
Streti oklep.
Osvoboditi ga.
Pa začnimo:

Vzamem šivanko,
srce, pomagaj mi!
Ti meni, jaz tebi.
Oba se morava osvoboditi.
Opogumi naju drobna luknjica v kamnu.
Skoznjo se zasveti prvi žarek
okamenele ljubezni iz srca.
Ničesar se ne boj!
Kmalu boš lahko spet dajalo ljubezen,
žarečo kot ogenj.
Nadoknadila bova vse,
kar sva zamudila.
Ljubila bova tako močno,
da bo z najino ljubeznijo
pregreto vse vesolje.
Da bo nastopila nova doba,
doba ljubezni.

Luknja v oklepu okamenelega srca se veča.
Vzamem šilo,
srce, pomagaj mi!
Napni se,
striva ta grozeči oklep!

Hočeš iti na svobodo?

Kamen je že vidno počil, že ima razpoko!
Vzamem izvijač. Povečajva razpokano razpoko!
Še kladivce vzamem, pa bo šlo. Srce pomagaj!
Razpoka se veča, veča in veča.
Zdaj pa s kladivom!
Veča se. Te že vidim!
Vidim te moje ubogo, živo zazidano srce.
Še malo, pa boš svobodno.
Spet boš čutilo.
Vzamem topo sekiro. Še malo.
Vzamem »macolo«.
BUUUUUUUM!

Srce, no vidiš, je že mimo!
Končno si spet svobodno, dokončno svobodno.
Nikoli več te ne bom dala v kamniti oklep.
Oba sva svobodna.
Zdaj vsaj veva, kaj je najina naloga.
Ljubiti, ljubiti vse.
Še posebno takšne,
ki tudi sami trpijo v kamnitem oklepu.
Takšne, ki imajo kot midva še pred nekaj trenutki okamenelo srce.
Pokaživa jim pot do osvoboditve.
Čaka naju ogromno dela.

Posodiva jim vse orodje: od šivanke do »macole«!
Midva ga ne potrebujeva več.

Kaj pa je tole?
Na tleh negibno leži kup sesutega kamenja in peska.
Mar imamo nov kamnolom?
Od kje neki se je vzelo toliko peska?
Pisani kamenčki, bleščeči kamenčki
in skale v vseh mogočih barvah.

Skrbno jih poberem, natančno jih presejem.
Veličastno jih natrosim na platno, da oživijo.
Naj bodo za večno prilepljeni na stoletno platno
za spomin na premagan kamniti oklep
okoli mojega srca.
Dolgo so se tesno prilegali na ljubeče srce.
Od njega so se naučili ljubezni.
Naj viseči na stenah kot dragocen okrasek
sevajo ljubezen.

TISOČLETNI KAMNI
NA STOLETNEM PLATNU
SEVAJO LJUBEZEN
VSEM LJUDEM, Z VEČNO DUŠO.

Na težkih kamnih pa je nežno pripeto
drobno kurje pero, moj zaščitni znak.
Zatrepeta ob vsakem rahlem dihu.
Dihu življenja, pravega življenja.
Naj bo znamenje ljubečega,
čutečega in občutljivega srca,
ki tudi tenkočutno zatrepeta ob vsakem dihu.

Spet se smejem, zopet sem sposobna sočutja.
Celo jokati znam, kadar mi je hudo.
Jokam lahko tudi zate, smejem se lahko tudi zate.
Srce mi zaigra ob pogledu na žametni mah,
na katerem raste drobna gobica.
Pokrijem jo z vlažnim listjem, da bo laže zrasla.
Pogovarjam se z mogočnimi drevesi,
ki skozi svoje šumeče krošnje spuščajo name
zadnje žarke zahajajočega sonca.
Uživam, ko mi veter suši mokre lase.
Sedem na kamen in nabiram kamenčke.
Občudujem pajka,
ki se bliskovito spusti mimo mojega nosu
po svoji svileni nitki do šelestečega listja na tla.
Med pranjem solate rešim ubogo strigalico,
ki bi skoraj utonila v koritu.
Pobožam otroke po svilenih glavicah.
TV gledam v objemu dragega.
Srečna sem.

Srce ni več mlačno.
Je vroče kot razžarjeno oglje
in ledeno kot sneženi kristal.

Ljubim močna nasprotja.
Ljubim grozeče nasprotno.
Ljubim črno in belo skupaj.
Ljubim celoto in v celoti.

Vesolju hvala:
za moč.
za idejo.
za življenje.

HVALJENO VESOLJE!
VESOLJU HVALA!



________________________
Potopila bi se v mavrico....