Nazaj   Siol.net forumi > Aktualno > Kultura in literarni kotiček

Kultura in literarni kotiček prireditve, dosežki, novosti, knjige, pesmi, literatura ...

 
 
Orodja za teme
  #1  
Staro 09.01.2004, 21:43
solsikke Uporabnik solsikke ni prijavljen
Obsedenec
Prikazne slike uporabnika/ce solsikke
Član od: Nov 2003
Sporočila: 16.452
Privzeto Za Doxi

Za trenutke, ko si boš zaželela...

Bina Štampe - Žmavc
Daljava

Odsanjala sem jo nocoj v daljavo -
ne takšno, klavstrofobično veliko,
doma, pretesno uokvirjen v sliko -
star blizu, razprostranjen v širjavo...

Ki ne tesni na oknih z vsepogledom,
kot stumpan nos pritisnjenim ob šipo,
in z mikroskopsko slo odre obliko
zaslinju sanj in vekam zvezdogledov.

Daljavo torej, ki se v dalje viha,
ne lega kot udav okrog vratu
in brez oznake soda ali liha

je daljni tam in tu in včasih tiha
zrahlja mi vzglavnik, ko se denem spat -
daljava pač... še neuzrtih nad...





Se nadaljuje
  #2  
Staro 10.01.2004, 09:39
solsikke Uporabnik solsikke ni prijavljen
Obsedenec
Prikazne slike uporabnika/ce solsikke
Član od: Nov 2003
Sporočila: 16.452
Privzeto

Hehehehe... Ni za kaj Doxi
Sej v bistvu sem si tole bolj zamislila kot temo, na katero bi folk lahko popal dela (delčke) mlajših slovenskih pesnikov/pisateljev; za tiste, ki recimo nimajo možnosti dnevnega dostopa do te literature.
Vem, da tebe zanima, mogoče bo pa še kakšnega, tako da vabim vse, da prispevate.
Zmeraj je fino spoznavat novo in širit znanje
Aja, pa jst bom kr z Bino nadaljevala, ker vidim, da ti je všeč

Fakaalofa lahi atu !
  #3  
Staro 10.01.2004, 09:49
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

Citat:
quote:Originalna objava solsikke

[blue]Hehehehe... Ni za kaj Doxi
... temo, na katero bi folk lahko popal dela (delčke) mlajših slovenskih pesnikov/pisateljev;
Sol, dobra zamisel...
  #4  
Staro 10.01.2004, 19:09
Abramelina
Guest
Sporočila: n/a
Privzeto

Samo ta samota

Med razbitinami tisočerih ogledal ...
niti neba ni ne sonca niti zemlje.
Samo ta samota, vse sama osama (omama),
samost med razkropljenimi jazi -
mali edini svet in hkrati vsa vesolja ...
a brez vsakršnih zvezd, kajti jaz sem utrinek,
ki samega sebe osvetljuje in bodri ...
roki smeha in joka sta sklenjeni
in vlečeta druga drugo ...
k sebi - k meni.

Vse, kar mi je tuje, poznam ...
a hitim v deželo Tam,
kjer se trije služabniki časa
nikoli ne srečajo ...
neizmerno so si tuji - daleč.
Izdalajci, nepokorniki, revolucionarji.
Metafizični krojači, ki krojijo Neizrekljivo,
ne da bi kdaj začeli ... niti končali -
A začel sem in končujem Jaz.

Arthur Dorfherr

Če ima kdo še kakšno pesem od njega, bi je bila zelo vesela...
  #5  
Staro 12.01.2004, 19:55
solsikke Uporabnik solsikke ni prijavljen
Obsedenec
Prikazne slike uporabnika/ce solsikke
Član od: Nov 2003
Sporočila: 16.452
Privzeto

Franky, kaj nej rečem. Mogoče boš pa kdaj dojel.
Packaš mi pa lahko na OS, če si že lih volje take.

Bina Štampe Žmavc

Antika

Razstavila sem svoje stare sanje
v vitrini za spreminjastim vitražem
in zdaj oprezam, skrita za opažem,
čeprav nihče še ni povprašal zanje.

Očitno jih razstavljam pač le zase -
figurice iz krhke steklovine,
posestnica relikvij in tišine
si tabernakljam lepe zlate čase:

božične urice iz antikvara
in sliko princa (še ko spi, me vara),
ki konja je prodal pred prvo ježo,

in pesnika, ki me je v vigred svežo
kot Beatrice rimal v popku stiha,
a zdaj, ko le pozdravi, se zadiha...



Fakaalofa lahi atu !
  #6  
Staro 12.01.2004, 20:07
orchid Uporabnik orchid ni prijavljen
Mojster
Prikazne slike uporabnika/ce orchid
Član od: Oct 2003
Sporočila: 4.831
Privzeto

OKAMENELO SRCE

Magdalena Metelko


Imela sem čuteče srce, polno, prepolno ljubezni.
Imela sem občutljivo, širokosrčno srce.
Za žalost dojemljivo,
za veselje dojemljivo.

Pa so mi storili preveč krivic.
Storili so mi krivico prvič -
globoko se je zarezala v srce.
Storili so mi jo drugič -
razrezano srce se je skrčilo.
Tretja krivica
pa je dokončno uničila moje boleče srce.
Bolelo je neznosno,
bolelo je še in še, bolj in bolj.
Vse preveč krivic nakopičenih,
preveč nožev zapičenih.
Skoraj bi strlo to ubogo srce.
Skrčilo se je v zadnjem dihu.
Sklenilo je, da se bo skrilo. Toda kam?
Kam naj se skrije?
Kam naj ubeži »rabljem«?
Povsod ga najdejo,
zopet ranijo, nikjer ne dajo mu miru.

Tega ne prenesem več!
Kamen, prosim te, daj mu zavetje,
kamen zrasti okoli mojega srca.
Rasti! Rasti čim hitreje, rasti čim debelejše,
da ničesar več ne bo čutilo - ne veselja, ne gorja.
Da le več ne bo bolelo.

Živim. Živim naprej.
Živim brez srca.
Nisem le ozkosrčna, ker imam v kot stisnjeno, skrčeno srce, sem trdosrčna.
Kameni oklep ne pusti srcu, da bi živelo, se gibalo.
Ne pusti mu, da bi delovalo, da bi ljubilo.
Sem brezsrčna - saj srca pravzaprav ni več,
ker ne more komunicirati skozi kamen.

Živim z okamenelim srcem.
Živim!

Je to sploh življenje,
ko nisem niti vroča, niti hladna, ampak mlačna.
Sem mlačna mlakuža, trpko smrdeča po kislem blatnem mahu, izhlapevajoča v sivo mračno meglo.

Lahko mi rečeš,
da sem najlepša na svetu,
lahko mi rečeš,
da mi podariš milijon tolarjev,
pa se niti nasmehnila ne bom.
Lahko umreš pred mojimi nogami,
pa te ne bom pobrala.
Niti trznila ne bom.
Kamen okoli srca me ščiti pred vsemi udarci.
Pred udarci krivic, pred udarci gorja
in pred udarci veselja in sreče.

Saj sploh ne živim. Jaz životarim.
Tako ni vredno živeti.
Bolje je umreti, ali pa srce odpreti.
Tako živeti ne morem več.
Sklenem - nekaj je potrebno ukreniti.
Kličem na pomoč višje sile:
»Pomagajte mi, dajte mi idejo, kaj naj storim?«

Skrivnostno mi prišepnejo, naj razbijem oklep.
Nima smisla skrivati se pred življenjem
in ga ne živeti.


Pomembno je ljubiti vse.
Sebe.
Vse ljudi.
Celo vesolje.
Kadar imaš odprto srce, ki je sposobno ljubezni,
ti nihče in nič ničesar več ne more.
Celo krivice ti ne more več storiti.
Tudi če jo storijo, te ne bo prizadela,
ampak se bo od tebe odbila kot žogica.
Če daješ brezpogojno ljubezen,
ne moreš prejemati drugega kot ljubezen.

Po nasvetu VIŠJE SILE sem se odločila.
Odločila sem se,
da prevzamem odgovornost za svoje dejanje.
Imam voljo.
Imam moč.
Imam ljubezen.

Le organa za ljubezen nimam.
Zato je treba samo odpreti srce.
Streti oklep.
Osvoboditi ga.
Pa začnimo:

Vzamem šivanko,
srce, pomagaj mi!
Ti meni, jaz tebi.
Oba se morava osvoboditi.
Opogumi naju drobna luknjica v kamnu.
Skoznjo se zasveti prvi žarek
okamenele ljubezni iz srca.
Ničesar se ne boj!
Kmalu boš lahko spet dajalo ljubezen,
žarečo kot ogenj.
Nadoknadila bova vse,
kar sva zamudila.
Ljubila bova tako močno,
da bo z najino ljubeznijo
pregreto vse vesolje.
Da bo nastopila nova doba,
doba ljubezni.

Luknja v oklepu okamenelega srca se veča.
Vzamem šilo,
srce, pomagaj mi!
Napni se,
striva ta grozeči oklep!

Hočeš iti na svobodo?

Kamen je že vidno počil, že ima razpoko!
Vzamem izvijač. Povečajva razpokano razpoko!
Še kladivce vzamem, pa bo šlo. Srce pomagaj!
Razpoka se veča, veča in veča.
Zdaj pa s kladivom!
Veča se. Te že vidim!
Vidim te moje ubogo, živo zazidano srce.
Še malo, pa boš svobodno.
Spet boš čutilo.
Vzamem topo sekiro. Še malo.
Vzamem »macolo«.
BUUUUUUUM!

Srce, no vidiš, je že mimo!
Končno si spet svobodno, dokončno svobodno.
Nikoli več te ne bom dala v kamniti oklep.
Oba sva svobodna.
Zdaj vsaj veva, kaj je najina naloga.
Ljubiti, ljubiti vse.
Še posebno takšne,
ki tudi sami trpijo v kamnitem oklepu.
Takšne, ki imajo kot midva še pred nekaj trenutki okamenelo srce.
Pokaživa jim pot do osvoboditve.
Čaka naju ogromno dela.

Posodiva jim vse orodje: od šivanke do »macole«!
Midva ga ne potrebujeva več.

Kaj pa je tole?
Na tleh negibno leži kup sesutega kamenja in peska.
Mar imamo nov kamnolom?
Od kje neki se je vzelo toliko peska?
Pisani kamenčki, bleščeči kamenčki
in skale v vseh mogočih barvah.

Skrbno jih poberem, natančno jih presejem.
Veličastno jih natrosim na platno, da oživijo.
Naj bodo za večno prilepljeni na stoletno platno
za spomin na premagan kamniti oklep
okoli mojega srca.
Dolgo so se tesno prilegali na ljubeče srce.
Od njega so se naučili ljubezni.
Naj viseči na stenah kot dragocen okrasek
sevajo ljubezen.

TISOČLETNI KAMNI
NA STOLETNEM PLATNU
SEVAJO LJUBEZEN
VSEM LJUDEM, Z VEČNO DUŠO.

Na težkih kamnih pa je nežno pripeto
drobno kurje pero, moj zaščitni znak.
Zatrepeta ob vsakem rahlem dihu.
Dihu življenja, pravega življenja.
Naj bo znamenje ljubečega,
čutečega in občutljivega srca,
ki tudi tenkočutno zatrepeta ob vsakem dihu.

Spet se smejem, zopet sem sposobna sočutja.
Celo jokati znam, kadar mi je hudo.
Jokam lahko tudi zate, smejem se lahko tudi zate.
Srce mi zaigra ob pogledu na žametni mah,
na katerem raste drobna gobica.
Pokrijem jo z vlažnim listjem, da bo laže zrasla.
Pogovarjam se z mogočnimi drevesi,
ki skozi svoje šumeče krošnje spuščajo name
zadnje žarke zahajajočega sonca.
Uživam, ko mi veter suši mokre lase.
Sedem na kamen in nabiram kamenčke.
Občudujem pajka,
ki se bliskovito spusti mimo mojega nosu
po svoji svileni nitki do šelestečega listja na tla.
Med pranjem solate rešim ubogo strigalico,
ki bi skoraj utonila v koritu.
Pobožam otroke po svilenih glavicah.
TV gledam v objemu dragega.
Srečna sem.

Srce ni več mlačno.
Je vroče kot razžarjeno oglje
in ledeno kot sneženi kristal.

Ljubim močna nasprotja.
Ljubim grozeče nasprotno.
Ljubim črno in belo skupaj.
Ljubim celoto in v celoti.

Vesolju hvala:
za moč.
za idejo.
za življenje.

HVALJENO VESOLJE!
VESOLJU HVALA!



________________________
Potopila bi se v mavrico....
  #7  
Staro 13.01.2004, 07:58
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

Solsikke...ANTIKA
  #8  
Staro 13.01.2004, 11:16
solsikke Uporabnik solsikke ni prijavljen
Obsedenec
Prikazne slike uporabnika/ce solsikke
Član od: Nov 2003
Sporočila: 16.452
Privzeto

Vidim, da ti je Bina všeč.
Itak je tle dovolj prostora, s časom ti lahko celo njeno zbirko napišem

Brezpot

Brezpot bila je pot, med hrastjem žila,
in hrast, ki ga več ni, čil sredi gajev
je šumotljal od želodnih smehljajev,
ko sem pod njim dekletce se vozila:

s kolesom, plavim kot nebo jeseni,
se strahoma peljala skozi gozd
in zgodnji mrak kot nepovabljen gozd
je na pedalih stal tesno ob meni

za gozdnim robom shranjena prostost –
miže, da ne bi česa opazila,
ko dobra luna, stara baterija,

razširi v mraku svoj rešilni snop
in ljubi oče stopa mi naproti…
in padla noč, in varno je ob poti…


Dirck DuFlon
  #9  
Staro 13.01.2004, 23:14
solsikke Uporabnik solsikke ni prijavljen
Obsedenec
Prikazne slike uporabnika/ce solsikke
Član od: Nov 2003
Sporočila: 16.452
Privzeto

Bina

Samo-var

Varim samoto v tihem dolu sanje:
tihotno, sama s sabo obložena
odmikam satje svojega imena,
si spnem samotnost z lasnico vestalke.

Neslišno, s pronicljivim mirom bralke,
si nitkam dolgo, nemerljivo samost
in volčji molk, metuljno samovdanost
gosenice v krilatem snu plesalke...

(Nezmotene navznot, ko se odšteva:
tako med prst izginjajo kosti
golobov, močeradov in ljudi,

tja, v neprisotne, blede oddaljine,
kjer bel in večen traja in kipi
v medzvezdju časov samovar tišine...)


Vitor Dias
  #10  
Staro 14.01.2004, 05:58
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

Sol, ne samo lepi verzi...tudi kombinacije slik...in vse ostale barvne malenkosti

(ps:...dajes mi obcutek, da imas podoben okus)

--------------------------------
Pancho, hvala za kratek stih
 

Značke
doxi

Orodja za teme

Dovoljenja
Novih tem ne moreš odpirati
Odgovorov ne moreš objavljati
Priponk ne moreš dodajati
Svjoih objav ne moreš urejati

BB koda je Vključeno
Smeški - Vključeno
[IMG] koda je Vključeno
HTML koda je Izključeno
Hitra izbira


Časovni pas: GMT +1. Trenutno je ura: 01:55.