Nazaj   Siol.net forumi > Aktualno > Kultura in literarni kotiček

Kultura in literarni kotiček prireditve, dosežki, novosti, knjige, pesmi, literatura ...

 
 
Orodja za teme
  #1  
Staro 27.02.2006, 18:59
caramia Uporabnik caramia ni prijavljen
Novinec
Prikazne slike uporabnika/ce caramia
Član od: Feb 2006
Sporočila: 30
Privzeto Smolnikar, Pikalo & co.

OK, o Pikalu in Smolnikarjevi je bilo napisanega že veliko, ogromno zagovorov in odzivov zgroženih ljubiteljev literature. Lov na čarovnice je že izgubil nekaj medijske pozornosti, ampak problem literarne fikcije je še vedno tukaj in nič ne izgleda, da bo dobil epilog. Smolnikarjevo sicer še vedno vlačijo po raznih oddajah ala Preverjeno (pred kratkim), vendar se zgodba samo ponavlja. Že slišano: v svoji pripovedki si je avtorica očitno izposodila nekaj karakteristik znane ihanske mame in ker po mnenju družine ni pisala samih lepih stvari, je zdaj preganjana bolj kot kakšen heretik. Najbolj smešno je to, da kao oškodovane stare mame trdijo, da v knjigi opisana oseba že ni njihova mati, ker je bila njihova mati kvečjemu svetnica, ni pa tako vulgarno seksala, kot je menda opisano v pripovedki (mimogrede, erotična scena je zelo okusno izpeljana in ima v knjigi upravičeno funkcijo). Torej, what's the problem?! Če ni ona, zakaj potem je ona? In zakaj sodišče? V redu, pustimo postopek - postopek teče. Mene bolj zanima, kaj mislite, kakšen bi moral biti ustvarjalni proces pisatelja/pisateljice. Znano nam je, da smo učeči in karkoli napišemo, pišemo iz izkušenj, ki jih bolj ali manj fragmentarno vnašamo v literaturo. Ampak, kako in koliko moramo pri tem sortirati, da se nam ne bo treba bati sodišča (sprašujem za fikcijsko književnost, ne kronike in zgodovinske knjige)? Z drugimi besedami: od koliko likov si moramo izposoditi značilnosti in narediti kombinacijo, da se ne bo kdo prepoznal v opisanem akterju zgodbe? 100, 1000, ...? Mimogrede, dobra opazka, ki sem jo nekje prebrala: "Prepoznal sem se v liku romana Dostojevskega. Koga lahko tožim?"
  #2  
Staro 27.02.2006, 19:43
mungo Uporabnik mungo ni prijavljen
Pripravnik
Član od: Jun 2004
Sporočila: 454
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

http://www.mladina.si/tednik/200514/clanek/kul--svoboda_govora-vanja_pirc/

Najbolj smešno se mi je zdelo ko je tisti primitivec Marcel Štefančič Jr. v oddaji "Studio City" razlagal pravno terminologijo v obtožnici proti omenjeni.
__________________
Najboljši dokumentarec zadnjega desetletja -> Link
Dokumentarec za vse ki jih zanima kaj se zdaj dogaja na Bližnjem Vzhodu -> Link
  #3  
Staro 27.02.2006, 21:42
namgyal Uporabnik namgyal ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Jun 2004
Sporočila: 951
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Tole je stališče stanovskega društva primerjalne književnosti:


Stališče Slovenskega društva za primerjalno književnost
do obsodbe pisateljice Brede Smolnikar

(Ob »poslovilnem komemorativnem literarnem večeru« Brede Smolnikar, 1. decembra 2005, na ljubljanskem knjižnem sejmu)


Absurdna obsodba pisateljice Brede Smolnikar na podlagi civilne tožbe, ki kot obrekljivo inkriminira njeno pripovedko Ko se tam gori olistajo breze, je udarec za demokratičnost slovenske družbe, pa tudi za današnji in prihodnji položaj umetniške ustvarjalnosti pri nas. S sodbo, po kateri mora pisateljica pod grožnjo nerazumno visokih denarnih kazni iz javnosti umakniti vse izvode že natisnjene knjige, ni kršena samo njena svoboda izražanja, temveč temeljna pravica vseh državljanov Slovenije do obveščenosti. Ta zajema tudi možnost, da lahko prosto beremo javnosti namenjeno umetniško literaturo. Poleg tega je sodba ogrozila isto pravico prihodnjih rodov (v primeru literarnega medija je obveščenost manj vezana na aktualno sedanjost kot pri sredstvih množičnega obveščanja), pa tudi njihovo pravico, da sprejmejo kulturno dediščino literature neokrnjeno in ohranjeno. Samo tako jo lahko po svoje – v drugačnih etično-estetskih in miselnih koordinatah – razumevajo in razlagajo.

Pripovedka Smolnikarjeve, ki mora po sodbi sodišča izginiti iz javnosti in slovenskega kulturnega spomina, je – tu si kot izvedenci za književnost dovoljujemo izreči vrednostno sodbo – mojstrovina, avtorsko naklonjeni prikaz glavne junakinje, ob katerega so se presenetljivo spotaknile civilne tožnice, pa sodi med umetniško izrazite upodobitve ženske v slovenski književnosti. Ko bi denimo organi avstro-ogrske cenzure leta 1910 ravnali na način današnjega slovenskega sodstva, in bi na pritožbo nekega učiteljskega združenja izbrisali iz javnosti Cankarjeve Hlapce za zmeraj (prepovedali so »samo« njihovo uprizoritev), bi bili danes ob ključni tekst »slovenstva«! Cankarjevo delo je lahko postalo »slovenski mit«, čeprav je bilo svoj čas tako izzivalno, brezobzirno in nesramno, saj mu je bilo vendarle dopuščeno živeti v procesu neprestanega porajanja in preoblikovanja pomenov, ki tvori bistvo sleherne kulture.

Pri izrekanju tako težkih kazni, kakor je doletela krhki in dragoceni tekst Brede Smolnikar, bi sodišče moralo v načelo pravičnosti zajeti ekonomijo osebnih ter družbenih in zgodovinskih koristi oziroma škod (na to načelo opozarja eden vodilnih pravnih strokovnjakov Richard Posner), saj je sodba ne nazadnje izrečena v imenu ljudstva. Ali je torej vredno, da sodišče v primerih, ko se soočita dve enakovredni pravno zaščiteni pravici (na eni strani svoboda izražanja, na drugi pa zasebna pravica do dobrega imena), nesorazmerno kaznuje izvajanje splošnejše in bolj temeljne pravice v imenu domnevne kršitve ožje pravice? In ali je vredno in pravično, da z razsodbo in odmero kazni skuša zavarovati ugled osebe, ki ni javna in jo morebiti pozna komaj nekaj deset državljanov Slovenije, povzroči pa visoko gmotno škodo pisateljici in resno ogrozi njeno nadaljnjo ustvarjalno dejavnost, čeprav je ta v javnem interesu? Predvsem pa, ali naj zaradi specifičnih moralnih kodeksov in skromnejših literarnih kompetenc posameznikov, ki se čutijo poklicane zaščititi dobro ime sebe, svojih znancev ali sorodnikov, omaje veljavnost temeljne pravice do svobode izražanja? (To izražanje v primeru literature praviloma izhaja ravno iz domišljijskega preoblikovanja osebnega življenjskega izkustva, iz pretvorbe resničnosti v fikcijo.) Je prav in vredno, da sodišče z eksemplaričnostjo kazni navaja pisatelje k samocenzuri in posledično spodbuja zavrto, nepolno razvito umetnost? In naj zaradi ohranitve dobrega imena ene same osebe onemogoči množicam današnjih in bodočih bralcev, da bi lahko umetniško doživljali enkratni fiktivni svet, in jim tako omeji njihov dostop do umetniških besedil?

Dokazovanje vzročne zveze med subjektivnim občutkom naključnih bralcev, da se podatki iz fikcije deloma ujemajo z osebami in dogodki iz njim znanega dejanskega sveta, in morebitnim namenom avtorice, da naj bi prek literarne fikcije obrekovala neko resnično osebo, je zelo komplicirana zadeva. Zanj nikakor ne zadostuje sklepanje sodnikov, ki so na področju literarne znanosti diletanti. Zato bi morala sodišča – glede na hude posledice razsodbe – v proces proti Smolnikarjevi na vseh stopnjah vključiti kompetentne izvedence, v tem primeru kvalificirane strokovnjake za literaturo (kakor je sicer v navadi pri izvedenskih mnenjih psihiatrov ali forenzikov). Če bi na primer sodili neki osebi zaradi suma, da je nezakonito kuhala žganje, za obremenilni dokaz gotovo ne bi sprejeli opisa žganjekuhe v literarnem delu, ki je povrhu že v naslovu razglašeno za »pripovedko«, pa čeprav piše o istovrstnem prestopništvu osebe, podobne osumljencu, a s povsem drugačno identiteto. Od literature se namreč po vsaj dvesto let uveljavljenih estetskih konvencijah ne pričakuje, da bo dokumentirano in verodostojno poročala o resničnih dogodkih in osebah (ustreznost informacije zunajbesedilni resničnosti pa zavezuje komunikacijo v novinarskem diskurzu množičnih občil). Ista logika mora torej veljati tudi v primeru, če pisca literarnega dela inkriminiramo, češ da o neki dejanski osebi izreka neresnice. S tem pa ne trdimo, da literatura nima zvez z resničnostjo in da literarno delo ne more nikogar osebno prizadeti ali celo namenoma napasti. Vendar pa je o tem potrebno tudi pred sodiščem razpravljati z znanstveno veljavnimi argumenti in ob vsakem konkretnem primeru posebej.

Četudi bi se, v nasprotju z našim prepričanjem, dalo nesporno dokazati, da je bila pripovedka Ko se tam gori olistajo breze napisana z namenom obrekovati neko posameznico ali družino, pa bi bila lahko pravična kazen kvečjemu odškodnina prizadetim, nikakor pa ne popoln, na totalitarno cenzuro spominjajoči izbris tega teksta iz javnosti in eksemplarično kaznovanje svobode umetniškega ustvarjanja. Umetnost in umetniki, ki jih še danes najbolj cenimo, so bili v preteklosti za mnoge svoje sodobnike pogosto škandalozni, neznosni, prestopniški, zunaj moralnih okvirov in družabnih konvencij. Transgresivnost je nujni pogoj literarnega pisanja, pogoj umetniškosti. To njeno ontološko podlago se zato čutimo dolžni s svojim glasom zaščititi pred posegi kogar koli, četudi se sklicuje na pravo in zakone.


Izr. prof. dr. Marko Juvan

predsednik Slovenskega društva za primerjalno književnost

Ljubljana, 8. decembra 2005
  #4  
Staro 08.04.2006, 01:56
Axa Uporabnik Axa ni prijavljen
Novinec
Član od: Jan 2006
Naslov: LJ
Sporočila: 19
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Ma, brez veze - moja sorodnica (iz prejšnjih generacij) je tudi v neki razvpiti slovenski knjigi, v kateri nastopa kup jasno prepoznavnih realnih oseb, prikazana kot ... no, ne bi o tem. Skratka, resnice je bilo za kakih 20 odstotkov, ostalo pa so bile popolne neresnice, ki so še leta vplivale na življenje družine, celo ena smrt je bila posredno povezana s to knjigo, pa se družina ni odločila za tožarjenje.
  #5  
Staro 08.04.2006, 07:26
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Mim'grede, me zanima kdaj se uporabi oz. natiska na prvih straneh nekega literarnega dela, ki je oznaceno kot fikcija nekaj podobnega kot sledi spodaj v Anglescini ?

Disclaimer:
The story is a work of fiction. All names, characters, places, and incidents are products of the author(s) imagination or are used fictiously. Any resemblance to actual events or locations
or persons, living or dead, is entirely coincidental....itd.
  #6  
Staro 26.04.2006, 19:41
caramia Uporabnik caramia ni prijavljen
Novinec
Prikazne slike uporabnika/ce caramia
Član od: Feb 2006
Sporočila: 30
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Tega ne vem, vendar se mi zdi, da to v slovenskem prostoru ni v navadi, vsaj za literaturo ne. In Smolnikarjeva se je v nekem intervjuju takšnim zapisom odločno uprla, ker postavljajo literarno umetnino na raven mesa v mesnici. Torej, zakaj pisati na umetnostni izdelek, da je umetnostni izdelek? Kdor tega ne razume, tako ali tako ne bo razumel. Saj je Smolnikarjeva fiktivnost utemeljevala na sodišču, pa ji niso verjeli. What's the point?
__________________


Bonitas Veritas Pulchritas
  #7  
Staro 26.04.2006, 21:59
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Citat:
Objavil-a caramia
... Torej, zakaj pisati na umetnostni izdelek, da je umetnostni izdelek? Kdor tega ne razume, tako ali tako ne bo razumel. ...
...for the protection of an author against potential law-suits?
...in hvala na odgovoru

Nazadnje uredil paradox : 26.04.2006 ob 22:01.
  #8  
Staro 29.04.2006, 23:48
Medved Pu Uporabnik Medved Pu ni prijavljen
Uporabnik
Prikazne slike uporabnika/ce Medved Pu
Član od: Mar 2006
Sporočila: 1.213
Privzeto Re: Smolnikar, Pikalo & co.

Smolnikarjevo sem bral kompletno, vse kar je napisala. bruuuuuhhhh... Dr roman bluzenje o vsem mogočem, deset strani sladostrastnega opisivanja tipa, ki se približuje mišji luknji, ga končno vtakne vanjo in miga levo, miga desno, miga gori.Totalna beda...

Ko olistajo breze, je njen edini veliki met, popolnoma zasnovan na življenju fascinantne ženske iz sosednje vasi, njene hčere kyrbe in črnoborzijanke, ostalih hčera kao versko zblojenih. Drugih not praktično ni!
Vera(nick) dobesedno podivja v svojih kvaziliterarnih opisih seksa v maniri dr romanov in hoče za vsako ceno en bogi fyk opisat vsaj na 20 straneh..
Če bi jaz napisal zgodbo o ženski, ki je zgradila hišo tako, da je v železnih časih iskala obrtnike, ki so bili pripravljeni delat brez računov, potem pa jim ni plačala in jim grozila, da jih bo prijavila policiji- bi nastala ljubka štorija o vaški prevarantski pisunki, ki malo radi malo kradi pa pošteno živi, frau Smolnikar. Pedeset strani bi posvetil spermanju v korec. Bi fasal njeno tožbo? Vsekakor. Majhni kraji, majhne misli, še manjši karakterji...velja v tem primeru.
Nekako bolj razumem tiste žebrajoče mamke in njihovega brata, ki jo tožijo. Vsaj niso fake pozerji, ampak ruralci starega kova..
 

Značke
pikalo, smolnikar

Orodja za teme

Dovoljenja
Novih tem ne moreš odpirati
Odgovorov ne moreš objavljati
Priponk ne moreš dodajati
Svjoih objav ne moreš urejati

BB koda je Vključeno
Smeški - Vključeno
[IMG] koda je Vključeno
HTML koda je Izključeno
Hitra izbira


Časovni pas: GMT +1. Trenutno je ura: 11:52.