Nazaj   Siol.net forumi > Aktualno > Kultura in literarni kotiček

Kultura in literarni kotiček prireditve, dosežki, novosti, knjige, pesmi, literatura ...

 
 
Orodja za teme
  #21  
Staro 01.03.2006, 17:51
Vlado Gajšek Uporabnik Vlado Gajšek ni prijavljen
Novinec
Prikazne slike uporabnika/ce Vlado Gajšek
Član od: Feb 2006
Sporočila: 7
Privzeto Re: Vaše mnenje o knjigi Da Vincijeva šifra

Prava cifra:
Da Vincijeva šifra

Citat:
Objavil-a Spletnik 1:
Začelo se je sojenje glede verodostojnosti Da Vincijeve šifre. Avtorju očitajo, da se je oprl na zgodovinsko knjigo Sveta kri in sveti gral. Seveda mi ne moremo tu razsojati, v kolikšni meri je to res, saj bi bila za to potrebna natančna primerjava, s tem se bodo najbrž ukvarjali strokovnjaki in sodišče. Zanima me, kakšno je vaše mnenje, glede uporabe raziskovalnega gradiva v leposlovne namene. Pri znanstvenih člankih to ni sporno, za to obstajajo citati, poleg tega so navedeni viri in literatura, pri leposlovju pa bi bilo to seveda moteče. Ne samo v literaturi, ampak tudi v filmu in še v kaki drugi umetnosti zagotovo že zelo dolgo uporabljajo raziskovalno gradivo za svoje stvaritve, to je nekakšna podlaga, ki sama po sebi nima neke estetske funkcije, to ji da šele umetnik. Toda po drugi strani gotovo obstajajo neke meje, v kolikšni meri se pisatelj lahko opre na gradivo, navsezadnje lahko svojo pisateljsko svobodo zlorabi, kajti če postane tako popularen kot je denimo Brown, potem njegov vpliv začne ogrožati nekoga, ki se je trudil z raziskavami. Moje osebno mnenje je, da v literaturi ni sporno uporabljati gradiva, to vsekakor ni plagiatorstvo, toda v primeru, ko knjiga služi milijone in milijone dolarjev in je tako vplivna, ali je pisatelj v takšnih izjemnih okoliščinah morda dolžan vsaj plačati kakšno simbolično vsoto, ne kot kazen, temveč v znak spoštovanja do svojega vira, kot neko odškodnino, s katero pač plača davek na to, da je pač od nekoga pobral osnovno idejo? Moje mnenje se nagiba k tej možnosti, toda le v primeru, ko bi uporaba gradiva zares štrlela iz knjige in bi bila skorajda do neke mere prepisana, ne samo v posameznih odstavkih, temveč na večih mestih. Mislim, da pisatelj mora ostati svoboden, tudi če uporablja gradivo, ne bi pa bilo nič narobe, da v kakšni spremni besedi ali v intervjuju pojasni, od kod je črpal. To bi bilo po moje pošteno in bi zadoščalo. Kaj pa menite vi?


Hja, pa smo spet pri izvirnosti, ki si jo očitno vsak drugače predstavlja. Kaj pa je to, izvirno? Smolnikarjevi je literarna elita priznala izvirnost, pa nekoga drugega to ni ustavilo, da je ne bi tožil. Izvirnost, fikcija in leposlovje, nič od tega ni definirano. Tudi izraz "leposlovje" se vedno bolj zamenjuje z "literaturo".
Kar se tega tiče, je po moje res primerno, da se vsak "sporen" primer obravnava posebej, če že pride do zmrdovanja in pritoževanja.
Kar se pa tiče Dana Browna, pa tole: zakaj bi plačeval domnevnemu viru samo zato, ker je prodal veliko knjig?! In btw: "Sveta kri in sveti gral" je bila enormna uspešnica in se ji ni prav nič slabo godilo. To teženje glede avtorskih pravic je nostalgija po starih dobrih časih Da ne govorim o tem, da so razni kvazi zgodovinarji in zagovorniki karšnihkoli teorij o gralu takoj pristavili svoj lonček, ker se da super zaslužit, če je v knjigarni poleg Browna še tvoja knjiga z naslovom "50 neresnic DaVincijeve šifre" ali pa "100 laži v DaVincijevi šifri". Bla bla bla. Dan Brown se po drugi strani čisto v redu sklicuje in skoraj citira svoj vir, ko skozi celo knjigo deli majhne priboljške iz "Svete krvi", in sicer v stilu "ja, ti in ti raziskovalci pa verjamejo to in to". Se mi ne zdi, da bi kakorkoli ogrožal avtorje hude teorije o Magdaleni. Je pa spreten.
Če že ni pisatelj, je pretkan showman. In se strinjam s tem, da ga je kaznovala samo njegova popularnost.


*

Pokazano je, da knjiga Sveta kri in sveti gral ni prav nič manj nebuloza od Da Vincijeve šifre same. Oglej si dokumentarni film `The Real Da Vinci Code'. Takole, iz spomina pa bom za okus navrgl nekaj kosti, ob katere se lahko spotaknejo uboge duse, ki verjamejo Brownovim blodnjam:

1. Raziskovalna institucija, na katero se Brown sklicuje, je v resnici krožek starejših profesorjev zgodovine, ki se enkrat tedensko usedejo za mizo in malo diskutirajo o svetem pismu in sorodnimi problematikami. Dejansko ne obstaja nekih vrat, na katerih bi pisalo ta in ta institut, pa tudi njihova knjižnica ni ravno hvalevredna.

2. Sveti gral se prvič omenja v nekem romanu iz 12. stoletja (možno, da sem kiksnil letnico, ampak tam nekje; vsekakor KREPKO po Kristusovem rojstvu). Gre za fikcijski roman, ki ni bil dokončan, saj je njegov avtor umrl. Zaradi zanimive vsebine pa so se pojavile mnoge verzije zaključka, mit o svetem gralu pa se je razširil po svetu. Cerkev ga je seveda vzela za svojega.

3. Noben resen umetnostni zgodovinar ni potrdil, da je na da Vincijevi sliki resnično Marija Magdalena, niti, da lega Jezusovega in apostolovega telesa (ki naj bi bil Marija), nedvomno simbolizira črko M.

4. Zionovci ne obstajajo. So plod domišljije dveh francozov in cista potegavscina. Oba sta kasneje to potegavscino tudi priznala. Med ljudmi na seznamu ni sorodstvenih vezi, se posebej pa ne do Kristusa. Ampak pisca Svetega grala in Browna to ni ustavilo.


To je vse, kar se zdajle na hitro spomnim. Moje splošno mnenje pa je, da je zgodovinska dejstva možno uporabljati kot leposlovje, je pa moralno hudo sporno trmasto vztrajati pri zgodovinski resničnosti svojih navedb in izogibanju se vsem pobudam znanstvene srenje, da se trditve v knjigi tudi dokažejo.

**

Mislim, da je v tem primeru problem drugje: kako natančno določiti, ali Brown sledi "zgodbi" teh kvazi zgodovinskih raziskav. Ampak mislim, da bodo zelo težko našli strokovnjaka, ki bi lahko tukaj kredibilno razsodil. V temi o Smolnikarjevi navajam, da bi to pač morali biti literarni teoretiki - kot eden takšnih absolutno ne bi hotel razsojati česa tako spornega.

Ampak po mojem se odgovori skrivajo v tehle vprašanjih: Zakaj pa izvirna knjiga ni bila tolikšna uspešnica? Koliko je v Brownovi knjigi obrtno izvedenega "plota". Ali je Brown popolnoma prekopiral vse, podatke, zgodbo, razporeditev materiala itn. Rekel bi, da ni, glede na to, da je razlika že v žanru. Zato - v kolikor mu res ne dokažejo dejanskega prepisovanja - ocenjujem, da Brown ne bi smel biti obsojen.

**

Mene pravzaprav ideološko vprašanje knjige ne moti. To, da bi ga tožili zgodovinarji se mi zdi trapasto. Fikcija je vendarle fikcija, pa naj bo avtor še tako nor in naj še tako trdi, da je to, o čemer piše resnica. To pravico ima, a vedeti je treba, da je vendarle napisal leposlovno delo. Tu gre potem bolj za vprašanje avtorjeve karizme, ugleda in njegovega prestiža, tudi svobode govora. Jasno, da gre Brownova popularnost marsikomu na živce, tudi njegov vpliv, Cerkev je tudi ostro nastopila proti njemu, samo on tu res ni nič kriv, je le pisatelj, ki mu je uspelo, hvalabogu. Če pa ima velik vpliv, pa še toliko bolje zanj. Vesel je lahko, da z leposlovjem premika gore, kar je danes silna redkost. Dejstvo je, da lahko danes pisatelji pišejo največje laži, največja bogokletstva, pa to nikogar ne bo ganilo, dokler ne bodo prišli v območje množične kulture in postali tako slavni, da bodo prišli na ušesa tudi tistim, ki v resnici bolj malo berejo. Dokler je stvar zaprašena in dostopna le ozkim elitnim krogom, njena šokantnost nikogar ne moti. Treba je priznati, da so tisti, ki imajo toliko povedati proti Brownu, pravzaprav samo častilci množične kulture. Priznavajo vrednost množični kulturi in njenemu vplivu se s tem klanjajo. Zakaj pa recimo ne obsodijo še kakšnih drugih knjig, ki niso tako popularne, so pa veliko bolj šokantne? Zato, ker hočejo tekmovati v bitki za popularnost. Kar je šokantno in ni popularno jih ne zanima, ker sami težijo k popularnosti.

**

In podobno je bilo tudi s filmom Srce v breznu. Spet je šlo za množično kulturo. Če bi kak Italijan napisal pesem, v kateri bi opeval fašizem in prikazoval Slovence kot okrutne morilce, to ne bi nikogar motilo. Še vedeli ne bi za to. Torej danes se vse vrti okoli tega, da ljudje častijo množično kulturo, tudi tisti, ki jo obsojajo, s tem ji samo dajejo večjo vrednost. Recimo danes je bolj važno, kaj si Ivica Kostelič misli o nacizmu, kot pa kaj si mislio tem neki hrvaški akademik.

**

...jaz imam mnogo za povedat proti Brownu, pa nisem častilec množične kulture. In prav nič ne priznavam vrednosti takemu poflu, kot je Da Vinci.

Dejstvo je, da če bi bila Da Vincijeva šifra zares vredno literarno delo, bi bila itak toliko izvirna, da domnevnemu viru ne bi na kraj pameti padlo, da bi Browna tožil.

Sploh pa - Da Vincijeva šifra je fikcija - ni pa v pravem pomenu besede leposlovje. To je tako, kot da bi trdil, da Desa Muck piše leposlovje.

*
Ravno včeraj sem prebral opevano knjigo, katera ima v Sloveniji že 9. ponatis in sem si ustvaril zelo negativno mnenje.

Knjiga je zanič. Vsak kriminalni roman Agathe Christie je boljši. Jezik v knjigi je na ravni širokih ljudskih množic, zaplet je insceniran popolnoma nesmiselen. Knjiga vleče ljudi zaradi nepotrjenih resnic o krščanstvu in splošni evropski ali svetovni antikrščanski klimi.

Tema je podobna kot v knjigi Celestinska prerokba ali pa njena nadaljevanja Deseto spoznanje ali Skrivnost o Šambali.
Poskušam potegniti vzporednico med obema knjigama in spet zanimiva ugotovitev. Vinci, ki je tako opevan me že danes zapuščajo misli na to knjigo, po tem zapisu pa zagotovo.
Celestinska prerokba in njena nadaljevanja, ki sem jih prebral že pred par leti imajo še vedno živ spomin na kvaliteto jezika in misli, ki jih lahko dobiš iz knjige.

Torej Vinci is dead oziroma hvalabogu da obstajajo široke ljudske množice, ki jih zapelje še tako "atopična teza o Mariji Magdaleni


*

Vladimir Gajšek: šifra ni razrešena kot fikcija.
 

Značke
knjigi, mnenje, šifra, vaše, vincijeva

Orodja za teme

Dovoljenja
Novih tem ne moreš odpirati
Odgovorov ne moreš objavljati
Priponk ne moreš dodajati
Svjoih objav ne moreš urejati

BB koda je Vključeno
Smeški - Vključeno
[IMG] koda je Vključeno
HTML koda je Izključeno
Hitra izbira


Časovni pas: GMT +1. Trenutno je ura: 20:31.