Nazaj   Siol.net forumi > Aktualno > Kultura in literarni kotiček

Kultura in literarni kotiček prireditve, dosežki, novosti, knjige, pesmi, literatura ...

 
 
Orodja za teme
  #121  
Staro 09.11.2004, 02:05
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

... se malo... from the true North wild and free...

MEMORIAM

In lawnchairs under stars. On the dock
at midnight, anchored by winter clothes,
we lean back to read the sky. Your face white
in the womb light, the lake's electric skin.

Driving home from Lewiston, full and blue, the moon
over one shoulder of highway. There,
or in your kitchen at midnight, sitting anywhere
in the seeping dark, we bury them again and
again under the same luminous thumbprint.

The dead leave us starving with mouths full of love.

Their stones are salt and mark where we look back.
Your mother's hand at the end of an empty sleeve,
scratching at your palm, drawing blood.
Your aunt in a Jewish graveyard in Poland,
her face a permanent fist of pain.
Your first friend, Saul, who died faster than
you could say forgive me.
When I was nine and crying from a dream
you said words that hid my fear.
Above us the family slept on,
mouths open, hands scrolled.
Twenty years later your tears burn the back of my throat.
Memory has a hand in the grave up to the wrist.
Earth crumbles from your fist under the sky's black sieve.
We are orphaned, one by one.

On the beach at Superior, you found me
where I'd been for hours, cut by the lake's sharp rim.
You stopped a dozen feet from me.
What passed in that quiet said:
I have nothing to give you.

At dusk, birch forest is a shore of bones.
I've pulled stones from the earth's black pockets,
felt the weight of their weariness - worn,
exhausted from their sleep in the earth.
I've written on my skin with their black sweat.

The lake's slight movement is stilled by fading light.
Soon the stars' tiny mouths, the moon's blue mouth.

I have nothing to give you, nothing to carry,
some words to make me less afraid, to say
you gave me this.
Memory insists with its sea voice,
muttering from its bone cave.
Memory wraps us
like the shell wraps the sea.
Nothing to carry,
some stones to fill our pockets,
to give weight to what we have.

--Anne Michaels
  #122  
Staro 09.11.2004, 13:39
namgyal Uporabnik namgyal ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Jun 2004
Sporočila: 951
Privzeto

Citat:
quote:Originalna objava paradox

Citat:
quote:Originalna objava namgyal

hvala, nisem je še bral, mi je ful všeč. To najbrž veš, da je od prejšnjega božiča, žal, že pokojni?
...me veseli
...jap...je bil pa res pesnik svoje velike dezele...no saj so ga tudi
odlikovali primerno


O tem me pa lahko kaj več poučiš?... Zadnja stvar, ki sem jo jaz izvedel od zgoraj omenjenega Sorestada, je bila ta, da mu Saskatchewan Festival of Words pripravlja tribute... (junija?)


pa še zadnja dva dela Ponosa:




V.

Leta 1787, stari indijanec saukamappee, ki je imel kakih 75 let, je tedaj pripovedoval, kaj se je godilo še v času, ko jih je imel 16, komajda je bil moški; pripovedoval davidu thompsonu o nenadnih vpadih šošonov, kač, proti zahodu - ki so prišli do pejžanov, o njihovih vojnih odredih, da so včasih jezdili 10 dni do sovražnega tabora, in o možeh, vseh v bojnih vrstah, pripravljenih na spopad, prihuljenih za svojimi velikanskimi ščiti; pejžani, oboroženi s puškami, so kače pognali iz prerije, iz prerije, kjer je bila njihova moč, kjer so živeli, odkar pomnijo (čeprav ne pomnijo ničesar, kar je izpred časa njihovih dedov), proti zahodu Skalnih gora;

ti ljudje so se selili brez prestanka,
nazaj in naprej, skupaj z vetrom,
z letnimi časi, z igro, velike črede
v lakoti in izobilju -

poleti in ob krvavih jesenih
so se zbrali na planjavah smrti,
polni in polni barv, zabavali
so se v razkošju vojne in smrti,

osvobojeni od tóka spoznanja,
utolaženi s potokom krvi
in s pôtom, hlapečim iz sveže kože
in utrujenih konjev, prenašali so svoj ponos
na preznojenih konjih, svoj ponos.




VI.

Vse to so zgodbe;
ponos, velika pesnitev
o naši deželi, o zemlji sami
bo prišla, dobrodošla in
iskana, in najdena
v vrstici bežečega verza,
preznojena, naš ponos;

Oprimemo se
tistega, kar se je zgodilo prej,
samo ena vrstica
bo zadosti,
ena sama vrstica in
potem nas obsijana blesteča podoba preplavi
z razumevanjem, trči v našo
pozornost, in vse hrepenenje
se ustavi, ostane sámo;

mi ostanemo sámi,
nič več osamljeni
ampak imamo korenine,
in ukoreninjene besede
se vrnejo v misli, se zrcalijo, tako da
ne vztrajamo, ne temeljimo nikjer drugje,
ganjeni, ponavljamo jih,
končno doma,
svobodno, začudeno;

"neupogljivo reklo,
uglašeno s časom,"
stvar, narejena
iz našega hrepenenja
ne iz besed, ne le
iz njih, ampak iz nečesa
drugega, tega po čemer
tako goreče hrepenimo, tega kar
ne bo prišlo, ko
je poklicano sámo,
ampak raste v nas
in poležava in se skriva
dokler ne pride pravi čas-

spoznanje
naših pokolenj, in kje
smo zares,
čigava zemlja je to
in še bo.


VII.

Neupogljivo reklo:
ko bo pravi čas, takrat
se bo zagnalo nad nas
iz naših lastnih ust,
neopaženo, neustavljivo
v svojem spoznanju, popolno –

ne to prgišče
drobcev, kakor indijanci
niso sestavljeni iz
romantičnih zgodb, ki krožijo
o njih, ali iz zgodb,
ki jih pripovedujejo le oni, ampak
še vedno prejezdijo to zemljo
v nas, izsušijo v kosteh delček
prahu v naših očeh,
potreben in nadležen
v njihovem siju, v
naši sapi, v naših
ušesih, v naših ustih,
v naših celih telesih, v naših mislih, dokler
končno ne postanemo oni

v našem hrepenenju, našem hrepenenju,
prividih, zrcaljenjih, ki so njihova,
neusmiljenem hrepenenju, in
postanejo naši resnični predniki, izoblikovani
z istim vetrom in dežjem,
in v tej deželi smo
mi njihovi ljudje, ki smo se
vrnili v življenje.



  #123  
Staro 10.11.2004, 08:57
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

Citat:
quote:Originalna objava namgyal

O tem me pa lahko kaj več poučiš?...
...ah, ne bi...pa brez zamere
...lep prevod Ponosa - VI in VII sta mi se posebno



sometimes...
  #124  
Staro 10.11.2004, 09:03
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

Variations on the Word Love

This is a word we use to plug
holes with. It's the right size for those warm
blanks in speech, for those red heart-
shaped vacancies on the page that look nothing
like real hearts. Add lace
and you can sell
it. We insert it also in the one empty
space on the printed form
that comes with no instructions. There are whole
magazines with not much in them
but the word love, you can
rub it all over your body and you
can cook with it too. How do we know
it isn't what goes on at the cool
debaucheries of slugs under damp
pieces of cardboard? As for the weed-
seedlings nosing their tough snouts up
among the lettuces, they shout it.
Love! Love! sing the soldiers, raising
their glittering knives in salute.

Then there's the two
of us. This word
is far too short for us, it has only
four letters, too sparse
to fill those deep bare
vacuums between the stars
that press on us with their deafness.
It's not love we don't wish
to fall into, but that fear.
this word is not enough but it will
have to do. It's a single
vowel in this metallic
silence, a mouth that says
O again and again in wonder
and pain, a breath, a finger
grip on a cliffside. You can
hold on or let go.


--Margaret Atwood
  #125  
Staro 11.11.2004, 00:48
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

The Woman Beside The Lake Is Reading

The woman beside the lake
is reading; is trying to read
the same page of the same book
she has been trying to read
all week beside the same lake.

The rhythm of summer lulls her--
the indolent rhythm of water
the lake with its thousand bodies
singing, dancing,
below the threshold of perception
so that the mind slows
and the words on the page
drift away, inconsequential
despite their freight of grief.

All summer she has been reading novels
and in novels this summer children suffer
acutely and often
and in ingenious ways.

Her heart is grey and tearful.
Her heart is a lake, its thousand bodies
dancing below the threshold of perception.

At the edge of the lake her own children play.
They are always busy. Right now
they are constructing dwellings for the creatures of the lake
involving sand and stones and blackberries
and complicated systems of irrigation.
No one has hurt them too badly yet
she thinks, unless all this building
is a form of sublimation, a novel without words
depicting various forms of suffering
in ingenious ways.

The woman beside the lake is reading
has been trying to read all week

the book
the lake
the children.


--Susan Glickman
  #126  
Staro 11.11.2004, 23:27
namgyal Uporabnik namgyal ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Jun 2004
Sporočila: 951
Privzeto

Citat:
quote:Originalna objava paradox

Citat:
quote:Originalna objava namgyal

O tem me pa lahko kaj več poučiš?...
...ah, ne bi...pa brez zamere
...lep prevod Ponosa - VI in VII sta mi se posebno
sometimes...
pa nič...
ja, hvala. lepo je slišat to od nekoga bilingvalnega (če ne večlingvalnega)
...
Newlova je sicer izredno težko prevajat zaradi njegovih retoričnih učinkov (ritem, notranje rime itn.).
  #127  
Staro 11.11.2004, 23:36
namgyal Uporabnik namgyal ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Jun 2004
Sporočila: 951
Privzeto

Še ena meni ljuba pesem...


Deset tisočkrat

Mrak je. Ptice vijugajo nizko proti jezeru in potem se potopijo
vanj. Veter pobere nekaj listov s tal
in jih spremeni v koleščka, ki se nekaj časa
vrte, potem se sesedejo. Ni je stvari, takšne kot so veje
posejane na ozadju neba, ki te spominjajo
na občutek kako je biti z nogami na zemlji, na način kako se tvoje roke
včasih druga druge dotaknejo. Vsi ti spomini,
saj ne bi hotela da še enkrat zaživijo, nobenega smisla bi ne bilo.
Kaj bo naprej, se vprašuješ.
Vprašuješ se deset tisočkrat.


Roo Borson
  #128  
Staro 12.11.2004, 05:29
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

Citat:
quote:Originalna objava namgyal

Newlova je sicer izredno težko prevajat zaradi njegovih retoričnih učinkov (ritem, notranje rime itn.).
...to ti pa verjamem, dober si...mene so zmedla predvsem native names/words v slovenskem prevodu ( nikol prej slisala )

...btw, ko si ze odprl novo temo '...za doxi in druge'...naj le pripomnim, da tale tema niti slucajno ni 'moja'...res je bilo prvih nekaj pesmi od Bine za mene (hehe, a ne Solsikke ) a kot je avtorica teme izrazila na prvi strani je bilo pricakovati kaj vec prispevkov nase, slovenske poezije.
Sama sem malo brskala po netu, a je bolj revscina (morda se tudi motim, a nihce iz rodne zemlje me ni preprical drugace) ...in zato je najvec mojih prispevkov v anglescini.

Ker se folku, ki bere tole sobco ne da tipkati iz morda kaksne knjizice s poezijami, ki jo ima kdo pri roki je seveda slovenski prispevek bolj reven. Osebno si pa kaj takega ne morem privosciti glede na to, da je slovenska poezija v obliki knjige tukaj neobstojeca
Ce pa ti zelis prispevati svojo, pa lahko tudi tukaj...

No kjerkoli ze bos te bomo prebrali, ko bomo zeljni lepe besede ...
  #129  
Staro 13.11.2004, 04:40
paradox Uporabnik paradox ni prijavljen
*One & Only*
Prikazne slike uporabnika/ce paradox
Član od: Jul 2003
Sporočila: 11.135
Privzeto

COME TO ME

Come to me
I know we are out of sync
I know they will call it dying
but come to me anyway
I have tried to hate you with the strength
of many animals and I cannot hate you
so come to me burning
and I also will burn
come to me with ancient music and I will be a snake
writhing with my many wrists
each one more undulant than your long hair
o I still have nights and nights of you
all queued up in the thirst of a single slave
to work out
come to me with snow and I will promise
to be red in it
come to me unique and I will match you
stare for stare
come to me in greek in spanish in french in hebrew
and I will sing that I found you
because I overthrew reason
because I live in the wreck of my senses
by wish and magic
like a roc in the ruins of its egg
come to me dancing
that dark bacchanal of your kiss
so wet on my lips for days I will not want
drugs or water
just your own sea broken like a sheet of lightning
on your thigh so sensual
come to me because we will arrive
anyway at each other
because it has been many lives
and each time we touch
great forces
are again able to move
come to me cruel and lovely
because I am abandon
because I am silver
because a million years
you have suffered in slavery to men
and know at last how to be free


--Robert Priest
From: Sadness of Spacemen
  #130  
Staro 13.11.2004, 08:10
klepetava Uporabnik klepetava ni prijavljen
Komaj živ
Prikazne slike uporabnika/ce klepetava
Član od: May 2004
Sporočila: 22.087
Privzeto


PRIDI ZMERAJ, PRIDI

Ne bližaj se. Tvoje čelo, tvoje žareče čelo, tvoje
plameneče čelo
sledovi poljubov,
ta sijaj, ki se čuti podnevi, če se bližaš
ta nalezljivi sijaj, ki mi ostane na rokah,
ta sveta reka, ki vanjo potapljam roke
in ki se iz nje skoraj ne upam piti, ker se bojim,
da bom potem živel težko življenje zvezde.

Nočem, da živiš v meni, kakor živi luč,
s to osamljenostjo zvezde, ki se združuje s svojo svetlobo,
ki se ji ljubezen ne da skozi prostor,
trd in moker, ki ločuje in ne združuje,
kjer je vsaka zvezda nedosegljiva
samota, ki stokajoč izžareva svojo žalost.

Samota žari na svetu brez ljubezni.
Življenje je živa skorja,
nagubana negibna koža,
kjer človek ne more najti svojega počitka,
čeprav usmerja svoje sanje proti neki ugasli zvezdi.

Ti pa se ne bližaj. Tvoje žareče čelo, goreče oglje,
ki me trga iz moje zaveti,
iskreča se bolečina, ki v nji nenadoma čutim
skušnjavo, da bi umrl,
da bi si opekel ustnice s tvojim neizbrisnim dotikom,
da bi čutil, kako se razkraja moje meso ob tvojem
žgočem diamantu.

Ne bližaj se, ker tvoj poljub traja, kakor se trčita
dve zvezdi,
kakor vesoljstvo, ki se prižge iznenada,
množeč se eter, kjer je uničenje sveta
eno samo srce, ki do kraja zgori v pepel.

Pridi, pridi, pridi kakor temno ugaslo oglje,
ki oklepa mrtvo žensko;
pridi kakor slepa luč, ki mi približuje svoj obraz;
pridi kakor dve ustnici, zaznamovani z rdečino,
s tisto dolgo črto, ki topi kovine.

Pridi, pridi, ljubezen moja, pridi nedostopno čelo,
okroglina, skoraj vrteča se,
svetiš se kakor krog planeta, ki bo v mojih rokah umrl;
pridi kakor dvoje oči ali dve globoki samoti,
dva ukazajoča klica iz globine, ki je ne poznam.

Pridi, pridi, smrt, ljubezen; pridi kmalu, uničujem te;
pridi, ker hočem moriti ali ljubiti ali umreti ali ti dati vse;
pridi, ki se korališ kakor lahek kamen,
zmeden kakor luna, željna mojih žarkov.


(Vicente Alexandre)





Neli
 

Značke
doxi

Orodja za teme

Dovoljenja
Novih tem ne moreš odpirati
Odgovorov ne moreš objavljati
Priponk ne moreš dodajati
Svjoih objav ne moreš urejati

BB koda je Vključeno
Smeški - Vključeno
[IMG] koda je Vključeno
HTML koda je Izključeno
Hitra izbira


Časovni pas: GMT +1. Trenutno je ura: 13:00.