"Moje" besedilo..

[timal]

Ko mi pa kaj ne da miru, me pa tale Minattijeva spomni

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči.
Nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
ker drevesa in trave vedo za samoto,
kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo,
kot reka ve za žalost,
če se le nagne nad svojo globino,
ker kamen pozna bolečino,
koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce?
Nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled.
O trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

[Nodika]

Objavil-a timal

ZATO PRIZNAJ,
DA TISTO MAJHNO ZVEZDICO,
KI SE V OČEH NAVIHANO SMEJI,
LAHKO PRIŽGE LE ANGEL S PUŠČICO,
KO PRIDE ČAS,
ZA MALO NEŽNOSTI...
(Predin)
za Njuško, Nodiko in summer

Lužica..

[summer]

hvala timal.................

[Verbal]

Nikol' nikdar
naprej nazaj
ni spredi zadi b'lo
če zadi je pred spredi šlo.

Nikol', nikdar
ni cajt nazaj zasuku cajt
če je slučajno kdo
pred cajtom bil.

Nikol', nikdar
zastonj ni dar,
ki se ob Abrahami
je kot darilo dal,
ni dal zato,
da bi ob zlati ga poroki
spet nazaj dobil kot dar.

Nikol', nikdar
ni sliva slivi sliva b'la,
zato da mati hruška
botri jab'ki bi za sestro šla.

Nikol', nikdar.

Zato tud z'aj ne vete
kaj na konci bo.
Zato tud z'aj na konci koncev
je vse h kraji šlo.

In konci treba kon'c
kon'c koncev
čist na kraji rečt.

In rečem: Kon'c,
ker tak je prav.

Nikol', nikdar
na konci drug'a pač
kot kon'c ni blo.

No, to je to.
Kon'c.

Nikol' nikdar.

[mrjerry]

Lačni Franz
Zadnja večerja

ZANZIBAR

Dan se cmeri pod oblaki. Noč pa pod odejami.
Tam se skrivajo junaki iz preteklosti.
Spet sanjarimo podnevi. Berejo nam iz dlani.
Rezervirajmo si zlice v ljudski kuhinji.

Lahko bi,
pa nikdar nismo sli
s parnikom
na pot okrog sveta.

Kje ste konji? Kje so jahte?
Kje ste suznji in sluzabniki?
Kje si sonce, zlato vino? Kje ste biseri?
Kje so čokoladne punce, da vas resimo pred vitezi?
Kajti mi, zveri, smo starsi vasih radosti!

Zanzibar. Zanzibar. Zanzibar. Zanzibar.

Festivali so končani. Nismo se odrezali.
Nas oskar spi v neki drugi postelji.

Lahko bi,
pa nikdar nismo sli
s parnikom
na pot okrog sveta.

Dobre vile so brez sluzbe. Zlate ribice so brez moči.
Rezervirajmo si zlice v ljudski kuhinji.