Nazaj   Siol.net forumi > Aktualno > Svet in ljudje

Svet in ljudje psihologija, sociologija, velika vprašanja...

 
 
Orodja za teme
  #1  
Staro 26.05.2008, 16:19
apancur Uporabnik apancur ni prijavljen
Novinec
Član od: Dec 2006
Sporočila: 81
Privzeto prijateljstvo - koliko je še vredno?

Kje so tisti časi, ko sem imela toliko družbe, da bi lahko izbirala, s kom bi šla zvečer ven. Ves svet je bil naš. Bili smo na vseh prireditvah, potovanjih, taborjenjih in piknikih, vsak žur je bil naš. Tudi pomoč drug drugemu nam ni bila odveč, za vse je bil čas. Za pogovore o drobnih, vsakdanjih rečeh, in za težke, globoke debate o velikih temah in »pametnih« knjigah, podnevi, zvečer ali proti novemu jutru. Veliko smo se naučili drug o drugem, lepo je bilo.

Potem pa nas je počasi vsrkavalo življenje. Selitev, študij, služba, morda vse to tudi v drugi državi, različni interesi in družinsko življenje so terjali svoje. Le malo jih je ostalo, skoraj nikogar pa nisem spoznala v zadnjih letih. Tako malo jih je, da jih, tiste v kraju, kjer živim, lahko preštejem na prste ene roke. Pa še kakšen prst ostane nezaseden.

Živim v našem glavnem mestu, ki ga imam tako rada. Za slovenske razmere je življenje v njem divje, vsi hitijo, obrazi so resni, ležernost je rezervirana le za terase gostincev v toplih mesecih. Ljudje, ki posedajo tam, so tudi mojih let, ne le mladi. Se res tako dobro razumejo, ali se mi to le zdi? So iskreni? Lepo se smejijo, sproščeni so. Kako rada bi bila del njih … Je vse to le utvara ali živim v manjšini, ki ima smolo?

Po kratkih premorih kavi pa spet vsi divjajo naprej. Vse mora biti hitro, takoj, že včeraj. Čas je postal vladar naših življenj. »Nimam časa« je najpogostejši stavek, ki ga slišim okrog. Ta stavek pa ni izrečen z obžalovanjem, temveč z brezbrižnostjo, včasih pa skorajda s ponosom in namišljeno zaskrbljenostjo. Ko se pogovarjam s »prijatelji« in znanci, pa vidim, da čas v bistvu imajo, a ga raje preživijo drugače. En od njih z drugimi prijatelji, drugi z družino, tretji pa imajo konjičke, ki izključujejo druge ljudi. Peka tort, športna dejavnost, računalniki, vse je pomembnejše od tega, da se z nekom pogovarjaš. Vse to še poskušam razumeti, le nečesa ne morem: ali ni preprosteje reči iskreno, da »nimam interesa« kot da »nimam časa«? Saj vsak, ki me pozna, vé, da cenim resnico. Saj nimajo nobene obveznosti do mene, torej zakaj je ne zmorejo izreči? Drugi priljubljeni stavek je »te pokličem«. Le nasmehnem se in nikoli se ne zmotim, da gre le za prazne besede. Potem sem še vesela, da me ne pokličejo, saj si takšnih ljudi v svoji bližini niti ne želim. Hudo mi je, da so postale besede eno, dejanja pa drugo.

Ti različni interesi nas očitno razdvajajo. Seveda nisem ista kot pri dvajsetih, življenje nas spreminja, tudi mene zanima še kaj drugega od prijateljev. Resen obraz, uglajeno vedenje, sedaj že elektronsko pošto dobivam s službenih naslovov, s službenim podpisom. Oprosti, »prijatelj«, a jaz te poznam po imenu in ne kot direktorja ali vodje tega in onega. Obsedenost z videzom. Pobešanje kože in trije kilogrami preveč so svetovna katastrofa. Sama se ukvarjam s pomočjo živalim, socialno izključenim, zanima me ekologija in še kup drugih stvari. Kako naj dopovem tem ljudem, da obstaja na svetu toliko vsega, kar nas bogati in je pomembnejše od nas samih. V osredotočenosti nase ne vidijo ničesar, kaj šele tega odtujevanja. Bližina z nekom očitno ni moderna. Ni več niti prilagajanja. V galerijo, na kratek izlet, celo na kavo morda še gredo, temu se lahko prilagodim. Kdo se prilagodi meni? Ali je res tako grozno, če človek srednjih let gre s prijateljem tudi na pivo, kot nekoč?

Še huje je, če me nekdo sicer želi videti, a očitno ni več zmožen normalne komunikacije. Tako mi je »prijateljica«, predlagala, naj si uredim skype na računalniku, da se bova lahko pogovarjali. Pa ne stanuje daleč stran, le 10 minut z avtom, službo ima še bližje, lahko bi se videli vsak dan. Druga »prijateljica« mi je pošiljala veliko elektronske pošte, raznih šal, zanimivih videoposnetkov ipd. Potem sem jo pobarala, kdaj se vidiva. Odgovora ni bilo. Ponovno sem ji poslala e-pošto s povabilom na kavo, spomnila sem jo tudi, da sva se v prejšnjem letu videli le dvakrat, na mojo pobudo, in da me skrbi, kaj se dogaja. Odgovora spet ni bilo. Potem sem ji napisala le, da ni treba, da sva še v stikih, če ne želi, dopisnih prijateljev pa ne potrebujem. Očitno ji ustreza, saj je e-pošto nehala pošiljati. Obe » prijateljici« sta mi seveda pošiljali ogromno osladne e-pošte o tem, kako dragoceno je prijateljstvo, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživimo z njimi. Višek tovrstnih drobnih hinavščin se mi zdi čestitka, ki sem jo prejela od takšnih »prijateljev« za novo leto. »Prijatelji so kot zvezde, tu so, četudi jih ne vidiš …«

Kako absurdno, da imam po vseh letih življenja v glavnem mestu več iskrenih prijateljev v rojstnem kraju kot tu. Tam »nimam časa« pomeni točno to, nič več in nič drugega. Iskreni so, če časa ni, pa se najde kmalu. Res lepo in to jim hvaležno vračam. Karkoli jih vprašam, dobim iskren odgovor, karkoli povem, me razumejo. Različni interesi nas ne razdvajajo, sprejemamo drugačen slog življenja drug drugega. Z njimi se počutim varno, sproščeno. Zavedamo se, da je življenje le eno in da so ti skupni trenutki dragoceni.

Nisem takšna, da bi visela na ljudeh. Videti nekoga tudi le enkrat na mesec ali dva je dovolj, če je le iskreno in veselo. Le pogovor, zaupanje, iskrenost, pomoč, če je potrebna. Je to danes res že preveč?

Imam krasnega partnerja. Krasen človek je, lepo se imava in razume me. Razume tudi, da se prijateljstva ne da nadomestiti s še tako lepo ljubeznijo. Poskušam se potolažiti, da je tako lažje, da je tako bolje, da se lahko bolj posvetim drugim stvarem, ki me zanimajo, pa tudi tistim redkim prijateljem, ki so še ostali. Nekaj ljudi sem sicer spoznala v zadnjih letih, a se stiki niso obdržali.

Nemirna sem. Kar strah me je praznikov, ko sva z dragim sama in se vsi porazgubijo. Se moram res sprijazniti z vso situacijo? Pred leti se mi je zgodila lepa ljubezen, ki še traja. Zato raje verjamem, da bo tako tudi s prijateljstvom.

Kaj o vsem menite vi?
  #2  
Staro 26.05.2008, 21:10
Dalmatinec Uporabnik Dalmatinec ni prijavljen
Uporabnik
Prikazne slike uporabnika/ce Dalmatinec
Član od: Dec 2005
Sporočila: 1.065
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

Dober post...
  #3  
Staro 26.05.2008, 23:07
Andreea Uporabnik Andreea ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Aug 2006
Sporočila: 1.103
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

hmmmm...
js nimam nikakršnih problemov, ko se zelim s prijatelji dobit na kofetu ali kakšnem drugem srečanju. pa niso to "študenti z ogromno časa". imamo obojestranski interes, da prijateljstvo negujemo, za kar je treba tudi kaj "žrtvovati".

če se te vsi otepajo, bi se mogoče morala zamisliti tudi malo nad sabo?
  #4  
Staro 27.05.2008, 12:18
flir Uporabnik flir ni prijavljen
Novinec
Član od: Jan 2008
Naslov: ljubljana
Sporočila: 66
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

Ja APANCUR jaz se popolnoma strinjam s tabo, oz sem se našla v tvojem razmišljanju, samo zakaj je pa to tako, pa nima smisla, da si belimo glavo, ker je preveč zakomplicirano, zakaj na kratko, ker so vse človeške vrednote postale nepomembne, sočlovek, je važen le takrat ko ga rabiš.., pehanje za materialnimi dobrinami dan in noč ne glede na ceno soprijateljev..., ko te pa noter potegne pa potem človek ne zna ven iz tega, ne zna več normalno živet, vse to je kot droga.
Žalostno kam se naš svet vrti, res zelo žalostno.Bodi srečna da imaš vsaj prijatelja, ki te razume, meni gre moj partnersko-ljubeznsko prijateljski odnos po gobe počasi, ravno iz zgoraj omenjenih stvari, na žalost, samo tako pač je življenje, ker se proti temu enostavno ne da nič naredit kot se odvisnika ne da prepričati naj se gre zdravit, pač človek mora sam do teh stvari pridet.
  #5  
Staro 27.05.2008, 17:36
apancur Uporabnik apancur ni prijavljen
Novinec
Član od: Dec 2006
Sporočila: 81
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

Dalmatinec, hvala.
Andreea, to, kar je narobe z mano, je prva stvar, ki se jo sprašuje vsak, ki se znajde na mojem mestu, tudi jaz sem se to že neštetokrat vprašala. A pravi prijatelj ti bo vedno povedal, kaj mu ne ustreza, ne? Obenem - če razmišljamo logično - ko grem v domači kraj, sem še vedno ista oseba in tam teh težav ni, če si pozorno brala (sori, vem, da je (pre)dolg post).

Morda je zadeva vsaj delno pogojena s starostjo, vsaj pri meni je bila. Če si zelo mlada, ni čudno, če je vse ok, če nisi, pa čestitke.

V soboto sem slučajno srečala eno od zgoraj opisanih. Pol leta ni imela časa, zdaj pa je bila neznansko navdušena. Danes me je klicala, kar tako, šla bi na kavo, pa žal nisem imela časa. Res bi jo rada videla, a težko razume, da tudi jaz, ne le ona, moram načrtovati svoj čas, da je tudi moj čas dragocen. Ona bi me kar pobrala kot stvar, ko jo rabiš ...

Flir, žal je res tako. Zanima me, če je bilo odraslim tako že takrat, ko sem bila mlajša, in je zadeva stara, ali je to res le davek na sodobno življenje. Mislim, da je tisto prvo, saj po časopisih videvam pisma osamljenih starejših ljudi, vsaj nekateri med njimi so zanesljivo zanemarili prijateljstva. Ali nas čaka isto?
Flir, vsaj pri ljubezni upam, da ti bo še kdaj lepo. Svojega dragega sem našla takrat, ko sem bila prepričana, da ga ni. Sreča pride, ko se ji že odpoveš ...
  #6  
Staro 27.05.2008, 17:49
lady_lucifer
Guest
Sporočila: n/a
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

samo jamranje...
  #7  
Staro 27.05.2008, 18:47
KissMe Uporabnik KissMe ni prijavljen
Mojster
Prikazne slike uporabnika/ce KissMe
Član od: Jul 2007
Sporočila: 2.663
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

apancur, popolnoma se strinjam s tabo, tudi sama zadnje čase opažam podobne stvari. Vsi smo preveč osredotočeni nase (saj bi rada rekla da jaz nisem, ampak to ne bi popolnoma držalo-se pa trudim), pomembno nam je samo tisto, kar si mi želimo... odnosi niso, kar bi morali biti, da bi dajali in sprejemali, večina ljudi samo grabi, ko pa te ne potrebuje več, pozabi nate. Niso vsi taki, jih je pa veliko.

Ne sprašuj se, "kaj je narobe s tabo, da se te vsi otepajo" (btw, res zelo nesramen komentar...), menim, da je nekaj narobe z odnosi na splošno... sicer pa... ni druge rešitve, kot poiskati kakšnega tistih redkih ljudi, ki si še vzamejo čas in se radi pogovarjajo in čimbolj uživati v tem
__________________
Razlog, zakaj ima pes toliko prijateljev je v tem, da maha z repom, ne z jezikom.
  #8  
Staro 27.05.2008, 21:01
spartan Uporabnik spartan ni prijavljen
Veteran
Prikazne slike uporabnika/ce spartan
Član od: Jul 2003
Sporočila: 5.589
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

Citat:
Objavil-a apancur Prikaži sporočila
Kje so tisti časi, ko sem imela toliko družbe, da bi lahko izbirala, s kom bi šla zvečer ven. Ves svet je bil naš. Bili smo na vseh prireditvah, potovanjih, taborjenjih in piknikih, vsak žur je bil naš. Tudi pomoč drug drugemu nam ni bila odveč, za vse je bil čas. Za pogovore o drobnih, vsakdanjih rečeh, in za težke, globoke debate o velikih temah in »pametnih« knjigah, podnevi, zvečer ali proti novemu jutru. Veliko smo se naučili drug o drugem, lepo je bilo.

Potem pa nas je počasi vsrkavalo življenje. Selitev, študij, služba, morda vse to tudi v drugi državi, različni interesi in družinsko življenje so terjali svoje. Le malo jih je ostalo, skoraj nikogar pa nisem spoznala v zadnjih letih. Tako malo jih je, da jih, tiste v kraju, kjer živim, lahko preštejem na prste ene roke. Pa še kakšen prst ostane nezaseden.

Živim v našem glavnem mestu, ki ga imam tako rada. Za slovenske razmere je življenje v njem divje, vsi hitijo, obrazi so resni, ležernost je rezervirana le za terase gostincev v toplih mesecih. Ljudje, ki posedajo tam, so tudi mojih let, ne le mladi. Se res tako dobro razumejo, ali se mi to le zdi? So iskreni? Lepo se smejijo, sproščeni so. Kako rada bi bila del njih … Je vse to le utvara ali živim v manjšini, ki ima smolo?

Po kratkih premorih kavi pa spet vsi divjajo naprej. Vse mora biti hitro, takoj, že včeraj. Čas je postal vladar naših življenj. »Nimam časa« je najpogostejši stavek, ki ga slišim okrog. Ta stavek pa ni izrečen z obžalovanjem, temveč z brezbrižnostjo, včasih pa skorajda s ponosom in namišljeno zaskrbljenostjo. Ko se pogovarjam s »prijatelji« in znanci, pa vidim, da čas v bistvu imajo, a ga raje preživijo drugače. En od njih z drugimi prijatelji, drugi z družino, tretji pa imajo konjičke, ki izključujejo druge ljudi. Peka tort, športna dejavnost, računalniki, vse je pomembnejše od tega, da se z nekom pogovarjaš. Vse to še poskušam razumeti, le nečesa ne morem: ali ni preprosteje reči iskreno, da »nimam interesa« kot da »nimam časa«? Saj vsak, ki me pozna, vé, da cenim resnico. Saj nimajo nobene obveznosti do mene, torej zakaj je ne zmorejo izreči? Drugi priljubljeni stavek je »te pokličem«. Le nasmehnem se in nikoli se ne zmotim, da gre le za prazne besede. Potem sem še vesela, da me ne pokličejo, saj si takšnih ljudi v svoji bližini niti ne želim. Hudo mi je, da so postale besede eno, dejanja pa drugo.

Ti različni interesi nas očitno razdvajajo. Seveda nisem ista kot pri dvajsetih, življenje nas spreminja, tudi mene zanima še kaj drugega od prijateljev. Resen obraz, uglajeno vedenje, sedaj že elektronsko pošto dobivam s službenih naslovov, s službenim podpisom. Oprosti, »prijatelj«, a jaz te poznam po imenu in ne kot direktorja ali vodje tega in onega. Obsedenost z videzom. Pobešanje kože in trije kilogrami preveč so svetovna katastrofa. Sama se ukvarjam s pomočjo živalim, socialno izključenim, zanima me ekologija in še kup drugih stvari. Kako naj dopovem tem ljudem, da obstaja na svetu toliko vsega, kar nas bogati in je pomembnejše od nas samih. V osredotočenosti nase ne vidijo ničesar, kaj šele tega odtujevanja. Bližina z nekom očitno ni moderna. Ni več niti prilagajanja. V galerijo, na kratek izlet, celo na kavo morda še gredo, temu se lahko prilagodim. Kdo se prilagodi meni? Ali je res tako grozno, če človek srednjih let gre s prijateljem tudi na pivo, kot nekoč?

Še huje je, če me nekdo sicer želi videti, a očitno ni več zmožen normalne komunikacije. Tako mi je »prijateljica«, predlagala, naj si uredim skype na računalniku, da se bova lahko pogovarjali. Pa ne stanuje daleč stran, le 10 minut z avtom, službo ima še bližje, lahko bi se videli vsak dan. Druga »prijateljica« mi je pošiljala veliko elektronske pošte, raznih šal, zanimivih videoposnetkov ipd. Potem sem jo pobarala, kdaj se vidiva. Odgovora ni bilo. Ponovno sem ji poslala e-pošto s povabilom na kavo, spomnila sem jo tudi, da sva se v prejšnjem letu videli le dvakrat, na mojo pobudo, in da me skrbi, kaj se dogaja. Odgovora spet ni bilo. Potem sem ji napisala le, da ni treba, da sva še v stikih, če ne želi, dopisnih prijateljev pa ne potrebujem. Očitno ji ustreza, saj je e-pošto nehala pošiljati. Obe » prijateljici« sta mi seveda pošiljali ogromno osladne e-pošte o tem, kako dragoceno je prijateljstvo, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživimo z njimi. Višek tovrstnih drobnih hinavščin se mi zdi čestitka, ki sem jo prejela od takšnih »prijateljev« za novo leto. »Prijatelji so kot zvezde, tu so, četudi jih ne vidiš …«

Kako absurdno, da imam po vseh letih življenja v glavnem mestu več iskrenih prijateljev v rojstnem kraju kot tu. Tam »nimam časa« pomeni točno to, nič več in nič drugega. Iskreni so, če časa ni, pa se najde kmalu. Res lepo in to jim hvaležno vračam. Karkoli jih vprašam, dobim iskren odgovor, karkoli povem, me razumejo. Različni interesi nas ne razdvajajo, sprejemamo drugačen slog življenja drug drugega. Z njimi se počutim varno, sproščeno. Zavedamo se, da je življenje le eno in da so ti skupni trenutki dragoceni.

Nisem takšna, da bi visela na ljudeh. Videti nekoga tudi le enkrat na mesec ali dva je dovolj, če je le iskreno in veselo. Le pogovor, zaupanje, iskrenost, pomoč, če je potrebna. Je to danes res že preveč?

Imam krasnega partnerja. Krasen človek je, lepo se imava in razume me. Razume tudi, da se prijateljstva ne da nadomestiti s še tako lepo ljubeznijo. Poskušam se potolažiti, da je tako lažje, da je tako bolje, da se lahko bolj posvetim drugim stvarem, ki me zanimajo, pa tudi tistim redkim prijateljem, ki so še ostali. Nekaj ljudi sem sicer spoznala v zadnjih letih, a se stiki niso obdržali.

Nemirna sem. Kar strah me je praznikov, ko sva z dragim sama in se vsi porazgubijo. Se moram res sprijazniti z vso situacijo? Pred leti se mi je zgodila lepa ljubezen, ki še traja. Zato raje verjamem, da bo tako tudi s prijateljstvom.

Kaj o vsem menite vi?
Potrebno je razumeti, da prijatelji prihajajo in odhajajo. Kakor se mi spreminjamo, tako se spreminjajo tudi drugi.

Osebno jih imam manj kot prstov na obeh rokah. Ampak tisti pravi...ostajajo.
  #9  
Staro 27.05.2008, 23:54
Andreea Uporabnik Andreea ni prijavljen
Uporabnik
Član od: Aug 2006
Sporočila: 1.103
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

Citat:
Objavil-a KissMe Prikaži sporočila
Ne sprašuj se, "kaj je narobe s tabo, da se te vsi otepajo" (btw, res zelo nesramen komentar...), menim, da je nekaj narobe z odnosi na splošno... sicer pa... ni druge rešitve, kot poiskati kakšnega tistih redkih ljudi, ki si še vzamejo čas in se radi pogovarjajo in čimbolj uživati v tem
ne, ni nesramen komentar. nekateri ljudje si z lahkoto najdejo prijatelje. drugi pač ne
najlažje se je spraševat kaj je s temi ljudmi/mladino/politiki, itd. itd... in zanemariti vzroke ki izvirajo iz nas. (eden izmed takih "izgovorov" je tudi pogost: zakaj vedno naletim na take gnile moške... ddd... zakaj pa nekatere nikoli, vi pa VEDNO?)
imam cel kup znancev, ki jamrajo, kako jih noben ne mara - in vedno je razlog za to. ampak oni ga ne morejo/nočejo videti.
in nič ni narobe z odnosi. take imamo kot smo si jih naredili.
to, da imaš v domačem kraju prijatelje (karkoli že to pomeni, glede ne to, da te očitno veliko ni tam) nič ne pomeni. mogoče samo to, da si kot mlajša raje in lažje navezovala stike.

čepenje doma s partnerjem, ko boš pokrita z blazino čez glavo in se smilila sama sebi, kako je težko, zagotovo ne bo pomagalo tej situaciji
  #10  
Staro 28.05.2008, 05:46
KissMe Uporabnik KissMe ni prijavljen
Mojster
Prikazne slike uporabnika/ce KissMe
Član od: Jul 2007
Sporočila: 2.663
Privzeto Re: prijateljstvo - koliko je še vredno?

No, s tem, da imamo odnose take, kot smo si jih naredili, se strinjam. Ampak odnos je vedno stvar vsaj dveh ljudi, tako, da sami pač ne moremo ustvariti dobrega odnosa. Mislim, da apancur nima problema s tem, da je noben ne bi maral, ampak hoče povedati, da smo pripravljeni vedno manj žrtvovati, da bi pač imeli vse in to takoj in seveda najraje brez, da bi kaj storili za to.
Tako je tudi moje mnenje (seveda nisem nikjer napisala, da to velja za vse!).
__________________
Razlog, zakaj ima pes toliko prijateljev je v tem, da maha z repom, ne z jezikom.
 

Značke
koliko, prijateljstvo, še, vredno

Orodja za teme

Dovoljenja
Novih tem ne moreš odpirati
Odgovorov ne moreš objavljati
Priponk ne moreš dodajati
Svjoih objav ne moreš urejati

BB koda je Vključeno
Smeški - Vključeno
[IMG] koda je Vključeno
HTML koda je Izključeno
Hitra izbira

Podobne teme
Tema Avtor teme Forum Odgovori Zadnje sporočilo
Koliko lahko zaupamo pooblaščenim servisom Žeruh Avtomobilizem 28 25.07.2008 21:37
Koliko stane zunanja predelava za VW golf skerjanc Avtomobilizem 7 16.12.2007 23:19
koliko časa do siol TV rtmktl SiOL TV 36 20.09.2007 22:49
€ kalkulator in evro Mowgli Slovenija 48 24.12.2006 20:38
Prijateljstvo po 15 letih premora? Robus Ostalo 8 10.05.2006 12:50


Časovni pas: GMT +1. Trenutno je ura: 22:24.