Nazaj   Siol.net forumi > Aktualno > Svet

Svet aktualni dogodki v svetu

 
 
Orodja za teme
  #1  
Staro 13.01.2009, 22:50
Miha48 Uporabnik Miha48 ni prijavljen
Novinec
Član od: Oct 2008
Sporočila: 14
Privzeto Ko umre dovolj mladih moških, razviti orgnizirajo mirovno konferenco? 1.del

Ko umre dovolj mladih moških, razviti organizirajo mirovno konferenco
DELO-KRAMŽAR Barbara, Sob 08.06.2002
Ah, Slovenija, še ena od izumirajočih držav!« me je pozdravil profesor Gunnar Heinsohn. Hitro je odtipkal nekaj številk v računalnik in pomirjujoče dodal: »No ja, od 1,9 milijona ljudi je mlajših od petnajst let 0,3 milijona, torej šestnajst odstotkov, pri vas še ni tako kritično kot v Nemčiji!« Profesorja z bremenskega Instituta Raphaela Lemkina za raziskovanje ksenofobije in genocida pa še bolj zanimajo narodi na drugi strani demografske lestvice, tisti, ki so s stotinami milijonov mladih sicer daleč od izumrtja, zato pa blizu vojn in revolucij. Indija, piše na spisku najbolj ogroženih držav profesorja Heinsohna, s 345 milijoni mlajših od petnajst let vodi na spisku potencialno eksplozivnih držav, s 320 milijoni ji sledi Kitajska, toda zaradi družinske politike enega samega otroka je nevarnost tu veliko manjša. Pomembnejši so odstotki. Pakistan ima z 61 milijoni mlajših od petnajst let kar 41 odstotkov prebivalstva v tej nevarni kategoriji, Etiopija jih ima celo sedeminštirideset odstotkov, Kongo oseminštirideset. Rekorderji so poleg Ugande tudi palestinska ozemlja. Če trditve sociologov demografov držijo, se svetu s takšnimi številkami ne obeta nič dobrega.
Profesor Heinsohn, že ves čas po drugi svetovni vojni in še posebej po odkritju jedrske bombe, ki je vojne potisnila v najbolj uničujočo prestavo, upamo, da bodo nezaslišane grozote enkrat vendarle izučile človeštvo in prinesle trajni mir. Temu cilju so posvečene številne mednarodne ustanove, nešteti ljudje si zanj iskreno prizadevajo. Vi pa pravite, da postanejo vojne in revolucije neizogibne tisti trenutek, ko presežek mladih moških v neki družbi postane neznosen. Ali lahko takšna, tako rekoč demografska teorija mednarodnih odnosov res pojasni, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu, v Afganistanu in tudi v Evropi?
Zgodovino vedno ustvarjata samo dve stvari, revolucija doma in osvajalna politika navzven. In vedno jo ustvarjajo sinovi. Temu sledi obramba, kajti vedno se najdejo ljudje, ki nasprotujejo osvajanju. V tem je vsa zgodovina. Zgodovina ima vzpone in padce, toda če si natančno ogledamo vzpone, potem vidimo, da se lahko napadi doma ali v tujini zgodijo samo tedaj, ko je zanje na voljo dovolj ljudi. Slišati je banalno, toda za vse zgodovinske prelome so krivi sinovi, velike množice sinov v obdobjih relativne blaginje. Vojne in revolucije se ne dogajajo v časih lakote. Lakota vodi v vdanost v usodo in smrt, ti ljudje pa so polni energije, hlepijo po ekspanziji, po osvajanjih prek morij in zemlje. Popolnoma jasno je treba povedati, da uporov skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv. Južno od Sahare živi tristo milijonov mladih moških in vsaj tretjina od njih nima nobenega upanja na lepo prihodnost. Od 6,25 milijarde ljudi na svetu so štiri milijarde mlajše od 35 let. Takšen presežek mladih je edinstven v zgodovini in se zaradi hitrega staranja vseh družb tudi nikoli več ne bo ponovil, toda pred tem bomo morali dvajset let preživeti z desetinami, stotinami milijonov jeznih in razočaranih mladeničev, naravnim rezervoarjem za vse vrste teroristov.
Govorite samo o moških.
Samo tri odstotke nasilnih dejanj v svetu povzročijo ženske.
Vaša teorija je v popolnem nasprotju s prevladujočim prepričanjem v Nemčiji in drugod, da se lahko proti terorizmu bojujemo le z bojem proti lakoti in nerazvitosti.
V nerazvitih državah ne poteka spopad za kruh, ampak za moč in vpliv, zato samo človekoljubna pomoč ne more pomagati. Če si natančno pogledamo, zakaj je od dvestotih držav 175 revnih, petindvajset – sem bi vključil tudi Slovenijo - pa je bogatih, potem vidimo, da ima teh petindvajset držav drugačno gospodarsko in družbeno strukturo. Če bi imeli enako strukturo kot revnih 175 držav, bi bili prav tako revni. V svojem bistvu bi lahko to strukturo opisali kot jasne, prepoznavne lastninske odnose. Zakoni o lastnini morajo biti nedvoumni, lahko jih je nadzorovati ter uveljavljati s pomočjo sodišč. Če hočemo dobiti družbo, ki trguje z denarjem, potem morajo imeti ljudje možnosti za najemanje kreditov in imeti premoženje, s katerim lahko te kredite zastavijo. Ekonomsko je revščina definirana kot nesposobnost zadolževanja, to pa kot pomanjkanje premoženja, s pomočjo katerega bi se lahko zadolžili. Petindvajset držav, ki sodijo med bogate, se odlikuje po razmeroma stabilnih lastninskih odnosih. Dojele so, da je treba tistemu, ki nima premoženja, denar posoditi, da bo lahko z njim ustvarjal še več premoženja, še več zaposlovanja. Če denarja ne more vrniti, pa morajo obstajati zakoni, ki ga kaznujejo. Celo velika preveč zadolžena podjetja kot Philipp Holzmann moramo pustiti, da propadejo, pa čeprav imajo veliko poslov in strank. Temeljne lastninske in pravne strukture so namreč prvi pogoj bogastva, tako pri posameznikih in podjetjih kot pri državah.
Veliko ljudi krivdo za revščino in pomanjkanje v svetu pripisuje starim grehom kolonializma, nepravičnosti globalizacije....
Res je, mnogi obtožujejo zunanje dejavnike, da pa to ne drži, si lahko ogledamo na primerih Danske ali Finske, ki nikoli nista imeli kolonij. In zakaj je v zgodnjem obdobju kapitalizma tako obogatela prav Velika Britanija? Angleži so že zelo zgodaj uveljavili pravilno lastninsko strukturo, kot prvi v Evropi so zaščitili lastnino, omogočili najemanje kreditov in sprejeli primerno pravno zakonodajo. Ko so to uredili, so se začeli hitro razvijati, zelo so obogateli, drugi deli Evrope z nemškimi deželami vred pa so postajali vse revnejši. Šele pred dobrim stoletjem smo Nemci uvedli lastninske reforme, ki so veljale tako za kmete kot za plemstvo. Od tedaj je šlo samo še navzgor in Anglijo smo celo prehiteli v razvoju. Tudi 175 revnih držav sveta bi moralo posnemati lastninske odnose bogatih. Popolnoma nepomembno je, ali ležijo v toplih ali hladnih predelih sveta, ali imajo naravna bogastva ali ne.
Današnje mednarodne razprave pa so popolnoma drugačne. Evropa in Amerika se, kot je bilo videti tudi med nedavnim obiskom Georgea Busha v Berlinu in Parizu, prepirata, ali je mentorice terorizma treba kaznovati ali ne, ali bosta nastopili skupaj ali pa bosta šli vsaka po svoji poti.
V resnici je še veliko slabše. Kritiki Ameriki očitajo, da hoče pravico vzeti v svoje roke, Amerika pa sanja o popolni obrambi pred raketami. Stara Kitajska je okrog svojega ozemlja zgradila zid in ta je zdaj vzor Ameriki, ki se hoče kot prva zaščititi pred napadi. Predstavljajte si samo, kako bi bilo, če bi si protiraketne obrambne sisteme zgradile tudi Rusija, Velika Britanija in Francija, bilo bi grozno. Napadov pa kljub temu ne bi ustavile, z raketami lahko napade vsak, ki je razvil tehnologijo.
Kaj potem priporočate, kako se lahko svet brani pred terorističnimi napadi?
Storiti bi morati natančno tisto, kar so v osemnajstem stoletju naredile tedanje evropske države v razvoju, ko so opazovale hitri razvoj Anglije. Tretji svet mora spoznati, da ni revnejši zaradi globalizacije, ampak zaradi svojih strukturnih težav. In prav Evropejci in Američani bodo morali tretjemu svetu pomagati k temu spoznanju, če ne bodo trpeli tudi sami. Ameriški strategi so že leta 1995 ugotovili, da je tako imenovani »youth bulge«, demografska izboklina mladih, druga najpomembnejša grožnja miru v svetu v prihodnjih petintridesetih letih. Prva grožnja so kitajske potrebe po energiji, neznanska lakota milijardnega naroda po nafti bo postavila na glavo sedanje mednarodne odnose. Toda pri energiji obstaja vsaj upanje, da bo človeštvo vmes odkrilo nove vire. Stotine milijonov mladih moških, ki so že na svetu, pa vseeno pred seboj nimajo nobene prihodnosti, pa bodo iskali nasilno iztočnico za svojo jezo in nemoč. V času študentske revolucije šestdesetih letih minulega stoletja so na svetu živele štiri milijarde ljudi, danes nas je že 6,8 milijarde in velika večina bogastva je koncentrirana v že omenjenih petindvajsetih državah. Revni svet ima dovolj samo sinov, na enega ameriškega ali evropskega sina – in tu je vključena tudi Rusija – pride trideset mladeničev iz nerazvitega sveta. Kako dolgo lahko Amerika pošilja svojega edinca proti tridesetim nasprotnikom? Če ubijejo mladega Američana, ubijejo tudi edinega sina. Če ubijejo mladega Rusa, pogosto ubijejo celo edinega otroka. Ruske vojne proti Afganistanu in Čečeniji so nazorno pokazale, kako lahko na izid vpliva pomanjkanje sinov. Če bi Američani izgubili deset ali dvajset tisoč sinov edincev, bi bila prava nacionalna katastrofa, rodbine tretjega sveta lahko v boj preprosto pošljejo drugega, tretjega ali petega sina. Kaj lahko uboga Amerika s samo 280 milijoni ljudi naredi za mir v svetu? Ali Evropa? Nemčija ima še veliko manj sinov kot Amerika. Še v letu 1900 je imela Evropa četrtino vsega prebivalstva, tedaj je lahko zavojevala ves svet. Danes je naša celina s 400 milijoni ljudi pravi palček v primerjavi z več kot milijardo prebivalcev islamskega sveta. V petih generacijah se je islamski svet poosmeril, evropski pa niti podvojil. Indija lahko izseli – ali pošlje v vojno – petdeset milijonov mladih moških, pa se na družbi kot celoti ne bo veliko poznalo.
  #2  
Staro 13.01.2009, 22:51
Miha48 Uporabnik Miha48 ni prijavljen
Novinec
Član od: Oct 2008
Sporočila: 14
Privzeto Re: Ko umre dovolj mladih moških, razviti orgnizirajo mirovno konferenco? 1.del

Ameriški predsednik George Bush kljub temu govori o vojni, ne le afganistanski, ampak tudi proti Iraku.
Da, in če ga natančno poslušate, govori o zelo dolgi, zelo naporni vojni. »We have no margin of error,« je dejal, ne smemo si privoščiti niti najmanjše napake. Ameriški predsednik dobro ve, o čem govori.
Velik del slovenske javnosti dvomi v nujnost vključitve v severnoatlantsko vojaško zvezo Nato. Je takšno razmišljanje ob tako negotovem mednarodnem položaju nespametno?
Tako majhne države, kot je Slovenija, lahko vseeno upajo, da jih bodo vključili v obrambni dežnik. Poleg tega boste kmalu včlanjeni v Evropsko unijo in to že avtomatično prinaša vsaj nekaj zaščite.
Kakšne bodo torej konkretne grožnje mednarodnemu miru?
Prva skrb je nevarnost jedrskega spopada, druga pa terorističnih udarcev. Lahko pa obe nevarnosti nastopita tudi skupaj. Če se bo iraškemu predsedniku Sadamu Huseinu posrečilo dobiti jedrsko bombo, in nobenega dvoma ni, da si za to prizadeva z vsemi silami, potem bo morda črni scenarij potekal nekako takole: iraški tanki se bodo še enkrat, tako kot so se že leta 1990, zapeljali do Kuvajta ali do Savdske Arabije in z običajnim pučem pomorili odpor in zavzeli prestolnico. V redko naseljenih puščavskih državah ni težko zavzeti glavnega mesta. To bo konvencionalni del napada. Sadam Husein bo potem preprosto sporočil svetu: napadite me, če si upate! Če bo imel jedrsko bombo, ga zanesljivo nihče ne bo napadel. Zato Američani tudi opozarjajo, da si ne smejo privoščiti napake. Sadama je treba ustaviti, preden se dokoplje do jedrskega orožja.
Evropske države v takšen scenarij ne verjamejo.
Če se poglobite v drobni tisk zahodnih varnostnih analiz, boste videli, da stratege zelo skrbijo morebitni napadi na petindvajset bogatih držav. Če bi se jez porušil enkrat, kot bo to zagotovo poskušal Sadam, navala najbrž ne bi mogli ustaviti. Prihodnjih dvajset let bomo preživeli samo, če bomo dvignili našo vojaško pripravljenost in z majhno, a gibljivo silo vedno udarili, še preden bomo napadeni. Visoka pripravljenost in preventivni ukrepi torej. Zveza med Ameriko in Evropo je veliko močnejša, kot je videti na prvi pogled, k njej sodijo tudi Južna Amerika s svojim prebivalstvom, ki v dveh tretjinah izvira iz Evrope, pa Avstralija in Nova Zelandija. Še posebej Južna Amerika ima bogate izkušnje z vojno in dobro pozna njene zakonitosti. Mehika je doživela svoj genocid, tudi Kuba ima bogato zgodovino, po vsej celini so v bližnji preteklosti divjale gverilske vojne. Poglejte si samo Kostariko, polovica mladih moških se je bojevala za zakon, polovica pa se je vključila v gverilski boj in preden so obe skupini spravili na mirovno konferenco, je bilo ubitih sedemdeset tisoč mladeničev. V te spopade jih ni prisilila lakota, manjkali so jim kvečjemu vojaški škornji in oblačila.
Govorite kot novi Malthus, le da tokrat človeštvu ne grozi boj za premajhne količine hrane, ampak za vpliv v družbi.
Ne gre za količine, o katerih je govoril Malthus, ampak za odnos med očeti in sinovi. V državi z milijardo prebivalstva in 125 milijoni mladih moških med njimi lahko vse poteka mirno. Drugače pa je v islamskem svetu, ki je imel leta 1900 150 milijonov prebivalcev, danes pa jih je dobra milijarda več in večina med njimi sploh nima perspektive. Zakaj se arabski svet sploh bojuje z Izraelom? Izrael ima vsega skupaj 6,1 milijona ljudi, četudi bi vse ubili, jim ne bi veliko pomagalo, s tem ne bi rešili svojih težav, niti ne bi dobili veliko prostora. Toda palestinska mladina živi na mednarodni sociali, Združeni narodi jih oskrbujejo z denarjem, prvovrstno zdravstveno oskrbo in dobrim šolstvom, najboljšim v arabskem svetu. Zaslužili bi si vrhunske položaje, teh pa jim Arafat ne da. Razvoj islamskih družb zavira tudi položaj žensk. Dokler nimajo pravic za dedovanje lastnine in najemanje kreditov, si lahko svoj položaj v družini in družbi potrjujejo le z rojevanjem otrok, po možnosti sinov.
Zgodovina je pokazala, da vojne in revolucije izbruhnejo vedno tedaj, ko delež otrok v kakšni družbi preseže trideset ali petdeset odstotkov, in nobenega razloga ni, da bi bila prihodnost kaj drugačna. Tudi evropska zgodovina je takšna. Križarji in zavojevalci Južne Amerike so bili mlajši sinovi z močnimi samomorilskimi težnjami. Kdo drug bi se drugače usedel v orehovo lupino, kakršne so bile tedaj prekooceanske ladje, in se z meči odpravil naravnost v indijanske vasi? Muslimanske ženske bi moral opogumiti podatek, da tudi na zahodu pravice ženske niso tako zelo stare. V Nemčiji, tedanji Prusiji, so dobile ženske pravico do podpisovanja pogodb šele leta 1857 in še to samo, če so bile samske. Ko so se poročile, so to pravico spet izgubile.

Če bodo vojne prihodnosti tako katastrofalne, kako jih lahko preprečimo?

Poskrbeti moramo za sinove, ne le v nerazvitih državah. Feministke so nekoč mislile, da so moški krivi vsega zla v družbi, v zadnjih desetletjih pa se je izkazalo, kako ranljivi so tudi mladi, ki jih vzgajajo same matere, pa čeprav imajo vsega dovolj. V psihologiji fantkov je očitno nekaj, kar zahteva prisotnost močnega, velika človeka istega spola. Morda si takšen mali človeček misli, če sem lahko še tako nagajiv, veliki in močni oče pa me ima vseeno rad, potem le nisem tako slab in lahko v svetu tudi kaj dosežem. V nerazvitem svetu pa bo bombo mladih moških vsaj malo olajšalo izseljevanje. V prihodnjih desetletjih bodo države OECD vzele k sebi kakšnih petdeset do sedemdeset milijonov mladih moških, predvsem zato, ker te družbe ne rojevajo dovolj otrok. Za pomoč kakšnim 150 državam, ki bodo zaradi svoje demografske bombe še vedno v nevarnosti, pa že dolgo predlagam mednarodno središče za zgodnjo zaznavo genocidov. Imamo opozorilne sisteme za nevihte, potrese, izbruhe vulkanov, ne pa tudi za vojne in morije, kar je nedopustno. Tajne službe so že pred vojno v Ruandi dobro vedele, da bo počilo, toda nihče ni zazvonil alarma, kajti potem bi morali v skladu s konvencijami o človekovih pravicah pomore preprečiti. Namesto tega so raje lagali o državljanski vojni, počakali, da se je dovolj mladih moških pobilo med seboj, ko je bilo vse končano, pa so organizirali mirovno konferenco. Isto se zdaj dogaja v Alžiriji, ki vsak dan izgubi ljudi za celo vas, pa nihče ne ukrene ničesar, ogroženih pa je še na desetine držav. In z njimi tudi vsi mi.
 

Značke
1del, dovolj, konferenco, mirovno, mladih, moških, orgnizirajo, razviti, umre

Orodja za teme

Dovoljenja
Novih tem ne moreš odpirati
Odgovorov ne moreš objavljati
Priponk ne moreš dodajati
Svjoih objav ne moreš urejati

BB koda je Vključeno
Smeški - Vključeno
[IMG] koda je Vključeno
HTML koda je Izključeno
Hitra izbira


Časovni pas: GMT +1. Trenutno je ura: 23:03.